Narodni park galicijski atlantski otoki

Otoki parka ležijo na celinski plošči galicijskega Rías Baixas, seriji štirih zalivov - izlivov rek. Arhipelaga Cortegada in Sálvora sta v notranjih in zunanjih območjih Ría de Arousa. Arhipelag Ons, ki ga tvorijo predvsem otoki Ons in Onza, je na vhodu v Ría de Pontevedra. Podobno otoki Cíes obkrožajo vhod v Ría de Vigo in obsegajo otoke Monteagudo, Montefaro in San Martiño.^[3][4]

8480 ha narodnega parka je razdeljeno na naslednji način:

 

 

Geološka zgodovina otokov sega v paleozojsko dobo, ko so nastali geološki materiali, ki trenutno tvorijo kopno in morska območja parka. Geološka sestava arhipelaga Cíes, Ons in Sálvora je granitne narave, čeprav je v prvih dveh prevladujoča izhodiščna kamnina gnajs-granit, v Sálvori pa prevladuje grobozrnat amfibol-biotit pozni granodiorit. Cortegada medtem predstavlja sestavo iz pretežno metamorfnih skrilavcev in paragnajsov z migmatičnim granitom.^[5]

Čeprav leži na območju oceanskega podnebja, večina otokov v parku predstavlja sub-vlažno sredozemsko podnebje atlantske težnje.^[6] Dež je zaradi majhne nadmorske višine otokov manj obilen kot na bližnji obali, kar predstavlja minimalno oviro za prehajanje oblakov. Letne padavine v Cíesu znašajo 1000 mm/leto, Ons in Sálvora pa 1500 mm/leto. Poleti so padavine redke. Cortegada zaradi svoje lokacije v notranjosti ustja blizu obale predstavlja oceansko podnebje s padavinami 2000 mm/leto. Povprečna letna temperatura niha v območju 13-15 º C z majhno sezonsko variabilnostjo, s prevladujočimi vetrovi s severa v poletnih mesecih in z jugozahoda pozimi.

Ta ekosistem morskega kopna ima lovorjev gozd (Laurisilva) in več kot 200 vrst morskih trav (macroalgae). Izstopa tudi po školjkah, koralah in vetrnicah.

Med vrstami ptic so zaradi stopnje ogroženosti še posebej pomembni strakoši (Hydrobates pelagicus), katerih gnezdeča kolonija bi lahko predstavljala 1 % španske atlantske populacije ali prezimni balearski viharnik (Puffinus mauretanicus) in veliki škurh (Numenius arquata), vključen v španski katalog ogroženih vrst kot ogrožen. Posebej velja omeniti prisotnost rumenonogega galeba (Larus cachinnans michahellis); gre za selitveno vrsto, katere populacijske ocene na atlantskih otokih Galicije predstavljajo 7-15 % svetovne populacije in tretjino španske populacije; ali prisotnost vranjeka (Phalacrocorax aristotelis), ki je v španskem katalogu ogroženih vrst in v galicijskem katalogu ogroženih vrst vključen v kategorijo ranljivih, ki ima na tem ozemlju 1-3 % svetovne populacije in 78 % španske..

Kar zadeva sesalce, ki živijo v morskem okolju, velja omeniti dejstvo prisotnosti do 27 vrst kitov in plavutonožcev. Najpogostejše vrste so velika pliskavka (Tursiops truncatus), pristaniška pliskavka (Phocoena phocoena), dolgoplavuta mrka pliskavka (Globicephala melas) in kratkokljuni navadni delfin (Delphinus delphis).^{[7][8][9][10][11]}

Poleg tega v parku redno opažajo morske želve. Med njimi je najpogostejša vrsta glavata kareta (Caretta caretta), druge so še orjaška črepaha (Chelonia mydas), atlantska morska želva (Lepidochelys kempii), prava kareta (Eretmochelys imbricata) in orjaška usnjača (Dermochelys coriacea).

V družini dvoživk so na otokih manjši salamandri kot na bližnji celini z izrazitim razmnoževanjem in dnevnimi aktivnostmi kot prilagoditvijo otoškim razmeram.^[12] Plazilci so Chalcides bedriagai in biserna kuščarica (Timon lepidus), opazna žuželka pa je redek španski metulj Zerynthia rumina. Sesalcev je malo, čeprav je veliko zajcev, ki praktično nimajo plenilcev. V zadnjih letih so se ponovno pojavile vidre.^[13]

Na otokih so sledi človeške naselitve že od železne dobe. Keramiko najdemo tudi od rimskih časov. Otoki so bili v srednjem veku zasedeni z različnimi meniškimi redovi, bili so v lasti Cerkve, obvladovali so jih tedanji plemiči in napadali napadalci, ki so jih uporabili kot bazo za akcije na obali. V zadnjem času so bili otoki naseljeni do 18. stoletja, toda zaradi piratskih dejanj so ljudje otoke zapustili. Leta 1980 so bili otoki Cíes razglašeni za naravni park. So tudi posebno varstveno območje za ptice. 13. junija 2002 je bil razglašen za narodni park. Šest mesecev kasneje pa je na njegove obale prišlo razlitje nafte, ki ga je povzročil tanker Prestige, razen na otoku Cortegada. Razpravljajo tudi o otokih Lobeiras in Sisargas, ki naj bi bili del narodnega parka in bi jih lahko v prihodnosti dodali v park.^[14]

 

Poleti dnevno čolni povezujejo Cíes s pristanišči Vigo, Baiona in Cangas, Ons pa s Portonovo, Sanxenxo, Bueu in Marín. Dnevno število obiskovalcev je omejeno in vsi morajo predhodno rezervirati zahtevo za avtorizacijo pri Galicijski vladi.^[15] V Cíesu je kamp, vendar je dovoljenje treba rezervirati v pristanišču Vigo. Dostop do Salvore in Cortegade je še bolj omejen, možni so le organizirani obiski.^[16] Košev za odpadke na otokih ni. Obiskovalci morajo odnesti svoje odpadke nazaj na celino.

V letu 2017 je bilo obiskovalcev parka 327.149. Daleč največ turistov je obiskalo arhipelag Cíes (216.975), sledijo Ons (88.306), Sálvora (7261) in Cortegada (6500).^[17]

Zaradi zaporednih požarov in kmetijske dejavnosti so se prvotni otoški gozdovi sčasoma zmanjšali in poskusi pogozdovanja v 70. in 80. letih 20. stoletja so bili izvedeni s tujimi vrstami, zlasti evkaliptom in akacijami. Čeprav so bili uspešni pri ustvarjanju novih gozdov, je to povzročilo slabšanje kakovosti tal in povečano tveganje požarov.^[18] Park postopoma nadomešča te vrste z jagodičnico arbutus, borovci in brezami, kar naj bi trajalo 20 let.^[19]

•  
  Otok Cíes iz Cabo Silleiro
•  
  Klifi na atlantski strani Cíesa
•  
  Otok San Martiño v Cíesu
•  
  Svetilnik na otoku Faro, Cíes
•  
  Plaža Dorna in pristanišče, Ons
•  
  Križ blizu Buraco do Inferno, Ons
•  
  Otok Onza
•  
  Otok Cortegada iz Vilagarcía de Arousa
•  
  Antična vas v Sálvori

 

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Narodni park galicijski atlantski otoki.

• National park home page Arhivirano 2020-09-01 na Wayback Machine.
• Tourism information of the Galician Government
• Official park brochure