Mostič

Mostič leži na sotočju manjše Krčice in reke Krke, med Štalensko goro in Svinško planino.

Tržna občina je sestavljena iz 5 katastrskih občin: Mostič (Brückl), Šentjanška gora (Johannserberg), Labegg, Šentlipš (Sankt Filippen) in Schmieddorf.

Občino tvori 20 vasi in zaselkov (v oklepaju število prebivalcev, stanje 2001)^[3]):

 

 

 

S prihodom Slovanov v 6. st. in ustanovitvijo Karantanije postane širše področje del tudi slovenske kulturne zgodovine. Prvič se omenja območje v listini 831. 927 je prvič omenjena cekev sv. Lovrenca (Šentlovrenc) nad Mostičem (sam svetnik pa je bil med izredno priljubljenimi v prvem obdobju pokristjanjevanja karantanskih Slovanov.

Iz karantanske dobe so ostali sledovi v skupni lastninski strukturi gozdov na Krištofovi gori kmetov v dolini. Krištofova gora oz. cerkev na njenem vrhu je bila ustanovljena s strani benediktinskega samostana v Šentpavlu v Labotski dolini, ki je imel tudi posestva v Mežiški dolini, tako da je tu skozi stoletja potekala slovenska božja pot, kot je to tudi nekdaj prikazal slovenski križev pot v cerkvi.^[4]

Kraj je bil prvotno imenovan po Goričici, kasneje šele se je od. 16. st. dalje kraj imenoval po mostu nad reko: Mostič.

Od poznega srednjega veka najdemo fužinarstvo in delavnice verig, tudi samo ime naselja Železen (nem. Selesen) naznanja obstoj rude v kraju. 1838 je bil ustanovljen livarski obrat. V 20. st. je prisotna kemična industrija. Zgodnja industrijalizacija in zgodovinska orientacija kraja proti severu sta precej prispevali k razvoju narodnostnih razmer, saj se je v 2. polovici 19. stoletja področje precej germaniziralo.

1849 je bila ustanovljena občina Šentjanž na Mostiču, ki je bila preimenovana leta 1935 v Mostič. Od leta 1963 je Mostič tržna občina.

Zgodovinsko prištejemo zahodne obronke Svinške planine ter obronke Krištofove gore (Šentlipš) že k širšemu narečnem področju rožanščine ( oz. ju moramo prišteti k področju prehodnega podnarečja/govora Celovškega polja ) (medtem ko prištejemo zahodne obronke Svinške planine k slovenskem narečnem področju podjunščine)^[5]

Po zadnjem Avstro-Ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 11% prebivalcev takratne občine Mostič (Brückl) navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik.^[6]

Po štetju 2001 ima Mostič 3.110 prebivalcev, od tej je 96,7 % avstrijskih državljanov. 85,9 % je pripadnikov rimsko-katoliške cerkve, 3,7 % evangeličanov in 0,8 % muslimanov. 7,0 % prebivalcev je brez veroizpovedi.

• Župnijska cerkev Sv. Janeza Krstnika (pozna gotika)
• Župnijska cerkev Sv. Filipa in Jakoba v Šentlipšu
• Župnijska cerkev Šenturh na Šentjanški gori (pozna gotika)
• podružniška cekev Šentlovrenc na Šentjanški gori (romanika s poslikavo okoli 1200)
• podružniška cerkev Sv. Andreja v Krejčicah na Šentjanški gori (gotika)
• podružniška cerkev „14 pomočnikov v sili“ v Železnu
• Dvorec Eppersdorf

•  
  Cerkev Sv. Andreja v Krejčicah na Šentjanški gori
•  
  Šentlovrenc na Šentjanški gori
•  
  Župnijska cerkev Sv. Filipa in Jakoba v Šentlipšu
•  
  Dvorec Eppersdorf

1. ↑ Regionalinformation, bev.gv.at
2. ↑ »Bevölkerung zu Jahresbeginn nach administrativen Gebietseinheiten (Bundesländer, NUTS-Regionen, Bezirke, Gemeinden) 2002 bis 2024 (Gebietsstand 1.1.2024)« (ODS). Statistik Austria.
3. ↑ glej : Paul Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten (Herausgegeben von: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Razprave/Dissertationes 21), Erweiterte Auflage, Ljubljana 2010. ISSN 0560-2920; E. Kranzmayer: Ortsnamenbuch von Kärnten, II. Teil, Alphabetisches Kärntner Siedlungsnamenbuch, Klagenfurt 1958; R. Vouk: Popis koroških utrakvističnih šol do leta 1918, Bestandsaufnahme der Kärntner utraquistischen Schulen bis 1918, Klagenfurt/Celovec 1980.
4. ↑ glej Wilhelm Wadl (Hg.): Magdalensberg, Natur, Geschichte, Gegenwart, Gemeindechronik, Klagenfurt, Heyn Verlag 1995.
5. ↑ Poljanski govor oz. poljanščini Celovškega Polja (oz. Celovške ravnine), ki je prehodno narečje med rožanščino in podjunščino. Kot posebna različica rožanščine je bila že identificirana s strani Janeza Scheinigga in potrjena v mednarodno priznani dijalektološki disertacij dr. Katje Sturm-Schnabl. Scheinigg v svojem delu "Die Assimilation..." razdeli rožanščino v tri enote in sicer spodnji Rož, zgornji Rož in Celovška ravnina: "...Die dritte Unter-Mundart herrscht in der Ebene um Klagenfurt (kl.), sie hat mit der ersten die Aussprache des e und o gemein, unterscheidet sich aber von den beiden vorhergehenden durch die häufige Zurückziehung des accentes, wo ihn jene auf den Endsilben haben; dies gilt namentlich vom Neutrum der Substantive und Adjktive, z.B. ...".. Glej: Johann Scheinigg, Die Assimilation im Rosenthaler Dialekt, Ein Beitrag zur Kärntner-Slovenischen Dialektforschung. Erschienen in XXXII Programm des k.k. Staatsgymn zu Klagenfurt 1882. citirano po: Katja Sturm-Schnabl, Die slowenischen Mundarten und Mundartreste im Klagenfurter Becken, phil. Diss, Wien 1973, 287 strani (stran 33).
6. ↑ Popis prebivalstva za deželo Koroško iz leta 1910, http://www.omm1910.hu/?/en/databank Arhivirano 2013-10-25 at Archive.is