[go: up one dir, main page]
Wikipedija

Herbie Hancock

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock,[6] ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec, * 12. april 1940, Chicago, Illinois, ZDA.

Herbie Hancock
Portret
Hancock med igranjem na Roland AX-7 keytar, London, 2006
Osnovni podatki
Rojstno imeHerbert Jeffrey Hancock
Rojstvo12. april 1940({{padleft:1940|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…] (84 let)
Chicago[4][5]
SlogiJazz, post-bop, jazz fusion, jazz-funk, electro, klasika
Poklickantavtor, vodja ansambla, dirigent, jazzovski glasbenik, klaviaturist, igralec, pianist, skladatelj filmske glasbe
Glasbilaklavir, električni klavir, klaviature, sintetizatorji, orgle, clavinet, keytar, vocoder, Fairlight CMI
Leta delovanja1961–danes
ZaložbaColumbia, Blue Note, Warner Bros., Verve

Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v čast Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965.

Zgodnje življenje

uredi

Hancock se je rodil v Chicagu v Illinoisu, kot sin tajnice Winnie Belle (rojene Griffin) in Waymana Edwarda Hancocka, vladnega inšpektorja mesa.[7] Ime je dobil po pevcu in igralcu Herbu Jeffriesu.[8] Obiskoval je srednjo šolo Hyde Park Academy,[9] kot številni mladi pianisti pa je pričel s pridobivanjem klasične glasbene izobrazbe in učenjem klasičnega klavirja.[10] Klavirja se je pričel učiti, ko je bil star sedem let, njegov talent pa je bil kmalu prepoznan. Kot čudežni otrok[11] je 5. februarja 1952, ko je bil star 11 let, na koncertu s Čikaškim simfoničnim orkestrom igral prvi stavek Mozartovega Klavirskega koncerta št. 26 v d-molu, KV. 537.[12]

V najstniških letih ni imel nikoli učitelja jazza, vendar je sam razvil posluh in smisel za harmonijo. Nanj so vplivale tudi plošče vokalne skupine The Hi-Lo's.[13] O tem času je sam dejal, da je takrat pričel slišati različne stvari, podobne harmonijam, ki jih je uporabil pri albumu Speak Like a Child. Na njegov harmonski koncept je precej vplival Clare Fischer, ki je aranžiral za skupino The Hi-Lo's, poleg njega pa še Bill Evans, Maurice Ravel in Gil Evans.[14]

Leta 1960 je slišal igrati Chrisa Andersona in ga prosil, ali bi lahko pri njem študiral.[15] Hancock pogosto omenja Andersona kot svojega harmonskega guruja.[16] Nato je zapustil Grinnell College, se preselil v Čikago in pričel sodelovati z Donaldom Byrdom in Colemanom Hawkinsom. V tem času je obiskoval Roosevelt University.[17] Na Grinnellu je diplomiral iz elektrotehnike in glasbe. Leta 1972 mu je univerza podelila častni doktorat.[12] Byrd je v tistem času obiskoval Manhattan School of Music v New Yorku in Hancocku predlagal študij kompozicije pri Vittoriu Gianniniju, pri katerem je nato Hancock kratek čas študiral.[18] Kmalu si je pridobil sloves in sodeloval z Oliverjem Nelsonom in Philom Woodsom. Leta 1962 je posnel debitantski album Takin' Off, ki je istega leta izšel pri založbi Blue Note Records.[19] S skladbo »Watermelon Man«, ki je izšla tudi na njegovem debitantskem albumu, je želel Mongu Santamaríi zagotoviti hit single,[20] z albumom Takin' Off pa je vzbudil pozornost pri Milesu Davisu,[21] ki je takrat ustanavljal novo zasedbo. Hancocka je Davisu predstavil Donald Byrd.[22]

Kariera

uredi

Miles Davis Quintet (1963–68) in Blue Note Records (1962–69)

uredi

Hancock je postal javnosti bolj znan maja 1963, ko se je pridružil 2. kvintetu Milesa Davisa.[6] Davis je osebno iskal Hancocka, ki ga je videl kot enega največjih talentov v jazzu.[10] Davisova ritem sekcija je bila precej mlada, vendar učinkovita. Sestavljali so jo basist Ron Carter, 17-letni bobnar Tony Williams in Hancock za klavirjem.[23] Po tem, ko je kratek čas na mestu saksofonista igral George Coleman[24] in za njim Sam Rivers,[25] se je kvintetu pridružil Wayne Shorter na tenorskem saksofonu.[26] Kvintet mnogi omenjajo kot eno najboljših jazzovskih zasedb doslej.[23]

Hancock je svoj zvok kot pianist našel prav v Davisovem kvintetu. Ne samo, da je našel nove poti za uporabo skupnih akordov, ampak je populariziral tudi akorde, ki se prej v jazzu niso uporabljali. Poleg tega je razvil unikaten okus za »orkestralno« spremljavo.[27] Pri tem je uporabljal kvartno harmonijo in debussyjske harmonije z ostrimi kontrasti, česar takrat v jazzu še ni bilo slišati. Z Williamsom in Carterjem je okrog obstoječih melodij shem akordov ustvarjal nekakšen »labirint« zapletenosti ritma. V drugi polovici 60. let je njihov pristop postal tako kultiviran in neobičajen, da je bilo težko zaznati spremembe akordov. Njihov improvizacijski koncept je zato postal znan kot »Time, No Changes«.[28]

V času igranja z Davisom, je Hancock sodeloval pri številnih snemanjih za založbo Blue Note. Tako pod svojim imenom kot studijski glasbenik je sodeloval z drugimi glasbeniki kot so Shorter, Williams, Grant Green, Bobby Hutcherson, Rivers, Byrd, Kenny Dorham, Hank Mobley, Lee Morgan in Freddie Hubbard.[29]

Njegova albuma Empyrean Isles (1964)[30] in Maiden Voyage (1965)[31] sta bila dva najbolj znanih in vplivnih jazz LP plošč 60. let.[32] Hvaljena sta bila predvsem zaradi njune inovativnosti in dostopnosti (dostopnost je postala opažena, ko je naslovna skladba z albuma Maiden Voyage postala jazz standard,[33] jazz rap skupina US3 pa je dvajset let kasneje izdala hit single »Cantaloop«, ki izvira iz skladbe »Cantaloupe Island« z albuma Empyrean Isles).[34] Pri snemanju albuma Empyrean Isles je sodelovala Davisova ritem sekcija ter Hubbard na kornetu,[35] pri snemanju albuma Maiden Voyage pa je sodeloval tudi nekdanji Davisov saksofonist Coleman.[36] Oba albuma sta bila uvrščena med glavne temelje sloga post-bop.

Hancock je posnel tudi številne manj znane, vendar kritiško uspešne albume z večjimi zasedbami – My Point of View (1963),[37] Speak Like a Child (1968)[38] in The Prisoner[39] (1969) so vsebovali krilni rog, altovsko flavto in basovski trombon. Leta 1963 je izšel album Inventions and Dimensions, ki je v veliki večini vseboval improvizirano glasbo.[40] Hancock je album posnel z basistom Paulom Chambersom ter tolkalistoma Willijem Bobom in Osvaldom Martinezom.[41]

V tem času je Hancock skomponiral tudi filmsko glasbo za Antonionijev film Blowup (1966),[42] kar je bil prvi soundtrack izmed številnih, ki jih je posnel. Poleg filmske glasbe je Hancock napisal številne glasbene teme za ameriške televizijske oglase raznih podjetij, kot so Pillsbury, Standard Oil, Tab in Virgina Slims.[43] Napisal, aranžiral in posnel je tudi temo za serijo oglasov F. Williama Freeja za cigarete znamke Silva Thins. Hancocku je bila tema tako všeč, da jo je želel posneti kot skladbo, vendar mu oglasna agencija tega ni dovolila. Zato je predelal harmonijo in tempo ter skladbo posnel pod imenom »He Who Lives in Fear«, izšla pa je leta 1969 na njegovem albumu The Prisoner.[39]

»Želiš, da igram na to igračo?«

Herbie Hancock, ko je Miles Davis dal v studio pripeljati Fender Rhodes namesto akustičnega klavirja.[44]

Proti koncu Hancockove dobe v Davisovem kvartetu je Davis pričel z dodajanjem elementov rocka in popa v svojo glasbo. Kvintet Cannonballa Adderleyja je leta 1966 izdal singl »Mercy, Mercy, Mercy«, ki ga je napisal Joe Zawinul.[45] Zawinul je skladbo posnel z električnima klavirjema Wurlitzer in Fender Rhodes, Davis pa je postal tako navdušen nad toplim zvokom električnega klavirja, da je dal na zadnji dan snemanja albuma Miles in the Sky namesto klavirja v studio pripeljati Fender Rhodes.[44] Hancock je kljub začetnem nestrinjanju pričel igrati električne klaviature, na katere se je kmalu privadil, ti instrumenti pa so pustili močan pečat kasneje v njegovi karieri.

Leta 1968 se je Hancock poročil z Gudrun Mexines »Gigi«. Na poročnem potovanju v Braziliji se je na poročno noč zastrupil s hrano, zaradi česar je moral izpustiti nekaj koncertov s kvintetom. Na Hancockovo mesto je tako prišel Chick Corea, Hancock pa je bil odpuščen iz zasedbe.[46] Poleti 1968 je Hancock ustanovil svoj sekstet.[27] Čeprav je Davis zaradi iskanja novega zvoka kmalu razpustil zasedbo, je Hancock, kljub odpustitvi, naprej sodeloval z Davisom pri snemanjih. Sodeloval je tudi pri snemanjih albumov In a Silent Way, A Tribute to Jack Johnson in On the Corner.[29]

Fat Albert (1969) in Mwandishi (1971)

uredi

Leta 1969 je Hancock zapustil založbo Blue Note in sklenil pogodbo z Warner Bros. Records. Istega leta je skomponiral soundtrack za Cosbyjevo animirano televizijsko oddajo Hey, Hey, Hey, It's Fat Albert.[47] Glasba s soundtracka je kasneje izšla na albumu Fat Albert Rotunda.[48] Album je vseboval elemente R&B z močnimi jazzovskimi alikvotnimi toni. Ena izmed bolj jazzovskih skladb na albumu, čemerna balada »Tell Me a Bedtime Story«, je bila kasneje predelana kot bolj elektronska skladba za album Quincyja Jonesa, Sounds...and Stuff Like That!!, leta 1978.[49]

Hancock se je kmalu navdušil nad zbiranjem glasbenih pripomočkov. Pod vplivom Davisovega prelomnega albuma Bitches Brew iz leta 1970 se je ta navdušenost pričela kazati v seriji albumov, na katerih je kombiniral električne instrumente z akustičnimi.[50] Prvi Hancockov podvig z elektronsko glasbo se je pričel s sekstetom, ki so ga poleg njega sestavljali še basist Buster Williams, bobnar Billy Hart, trobentač Eddie Henderson, trombonist Julian Priester in multipihalec Bennie Maupin. Zasedbi se je kasneje pridružil še Patrick Gleeson, ki je igral sintetizatorje.[50] Sekstet, kasneje septet, je pod Hancockovim imenom posnel in izdal tri albume: Mwandishi (1971) in [51] Crossings (1972)[52] pri Warner Bros. Records ter Sextant (1973,[53] izšel pri Columbia Records); dva dodatna, Realization in Inside Out sta bila posneta z isto zasedbo, a pod Hendersonovim imenom. Glasba je vsebovala močan improvizacijski vidik onstran omejitev jazz mainstreama in je izkazovala vpliv elektronske glasbe skladateljev sodobne resne glasbe.

Gleeson je sintetizator predstavil na albumu Crossings (1972), ki je bil eden izmed najvplivnejših elektronskih jazz fusion albumov tistega leta, ki je vseboval sintetizator.[50] Na tem albumu, tako kot na albumu I Sing the Body Electric zasedbe Weather Report, je bil sintetizator uporabljen bolj kot improvizacijski globalni orkestralni element in ne kot melodični instrument.[54] Zgodnja recenzija albuma v Downbeat magazine se je pritoževala nad sintetizatorjem, nekaj let kasneje pa je revija poročala o Gleesonu kot o pionirju mešanja elektronike in jazza. Na naslednjih albumih je Hancock pričel sam igrati sintetizatorje, ko so ti začeli prevzemati melodične vloge.

Hancockovi trije albumi, izdani med leti 1971 in 1973, so postali znani kot albumi »Mwandishi«, po svahili imenu, ki ga je Hancock takrat občasno uporabljal (Mwandishi v svahiliju pomeni pisatelj).[55] Prva dva albuma, vključno s Fat Albert Rotunda, sta leta 1994 izšla v dvojnem CD setu Mwandishi: the Complete Warner Bros. Recordings.[56] Izmed treh elektronskih albumov je Sextant bržkone najbolj eksperimentalen zaradi velike uporabe ARP sintetizatorjev ter napredne improvizacije (post-modalni prosti impresionizem) pri skladbah »Hornets« in »Hidden Shadows«. Skladba »Hornets« je izšla leta 2001 na albumu Future2Future pod imenom »Virtual Hornets«.[57]

Med instrumenti, ki sta jih uporabljala Hancock in Gleeson, so Fender Rhodes, ARP Odyssey, ARP 2600, ARP Pro Soloist Synthesizer, Mellotron in Moog synthesizer III.[58]

Vsi trije albumi založbe Warner Bros. (Fat Albert Rotunda, Mwandishi in Crossings) so bili remasterizirani leta 2001 in izšli v Evropi, vendar v ZDA niso izšli do junija 2005.[59]

Od Head Hunters (1973) do Secrets (1976)

uredi
Glej tudi: Head Hunters
 
Hancock (levo) z The Headhunters

Po včasih »nerealnih« in precej eksperimentalnih albumih »Mwandishi« je Hancock želel posneti bolj »zemeljsko« in »funky« glasbo. Albumi Mwandishi so bili deležni mešanega odziva kritikov in so se slabo prodajali, čeprav so bili kasneje priznani kot spodobni zgodnji fusion albumi.[60] Hancock je bil morda za novo smer motiviran tako iz finančnih skrbi kot umetniškega nemira, motilo pa ga je tudi dejstvo, da številni ljudje niso razumeli avantgardne glasbe. Sam je dejal, da je oboževal funk glasbo, posebno glasbo Slyja Stona, zato jo je hotel tudi sam posneti.[61]

Ustanovil je novo skupino, ki jo je poimenoval The Headhunters. Iz prejšnjega seksteta je obdržal le Maupina, skupini pa dodal še basista Paula Jacksona, tolkalista Billa Summersa in bobnarja Harveyja Masona.[60] Prvi album zasedbe, Head Hunters, ki je izšel leta 1973, je bil zelo uspešen in je pritegnil tudi poslušalce pop glasbe, prejel pa je tudi nekaj kritik s strani ljubiteljev jazza.[62]

Kljub očitkom glede »obračanja po vetru« je kritik Stephen Erlewine pozitivno ocenil album in zapisal: »Head Hunters zveni sveže in vitalno še tri desetletja po svoji izdaji, vplival pa je ne samo na jazz, ampak tudi na funk, soul in hip-hop.«[62]

Masona je na bobnih zamenjal Mike Clark in skupina je naslednje leto izdala drugi album, Thrust.[63] Album je bil skoraj tako dobro sprejet kot prvi, četudi ni doživel povsem takšnega komercialnega uspeha. Leta 1975 je izšel album v živo Flood[64] s koncertov na Japonskem, ki vsebuje izvedbe kompozicij s prvih dveh albumov skupine The Headhunters. Istega leta je skupina brez Hancocka izdala še en album Survival of the Fittest,[65] Hancock pa je začenjal ustvarjati bolj komercialne albume, pri katerih so pogosto sodelovali posamezni člani skupine, a ne več pod imenom The Headhunters. Skupina se je leta 1998 ponovno združila s Hancockom in posnela album Return of the Headhunters,[66] snema in koncertira vse odtlej.

Leta 1973 je Hancock skomponiral soundtrack za kontroverzni film The Spook Who Sat by the Door.[67] Leto kasneje je prispeval soundtrack prvemu filmu Death Wish.[68] Ena najbolj prepoznavnih skladb, »Joanna's Theme«, je bila leta 1997 ponovno posneta in je izšla na albumu 1 + 1, ki sta ga skupaj posnela Hancock in Shorter.[69]

Naslednja Hancockova jazz-funk albuma 70. let sta bila Man-Child (1975)[70] in Secrets (1976),[71] ki sta že nakazala bolj komercialno smer, ki jo je Hancock ubral v naslednjem desetletju. Pri obeh albumih so sodelovali člani skupine The Headhunters, pa tudi številni drugi glasbeniki.

Od V.S.O.P. (1976–) do Future Shock (1983)

uredi
 
Hancock leta 1976

Konec 70. in začetek 80. let je Hancock koncertiral s kvintetom V.S.O.P., ki so ga sestavljali vsi člani 2. Davisovega kvinteta, razen Davisa, katerega je nadomestil Hubbard.[72] Stalno so krožile špekulacije, da se bo Davis ponovno združil s svojo staro zasedbo, a do tega ni nikoli prišlo. V.S.O.P. je konec 70. let posnel več albumov v živo, med njimi leta 1977 album The Quintet.[73]

Leta 1978 je Hancock posnel duet s Chickom Coreo,[74] ki ga je desetletje prej nadomestil v Davisovi zasedbi.[75] Leto kasneje je Hancock izdal samostojni klavirski album The Piano,[76] ki je takrat izšel le na Japonskem, v ZDA pa šele leta 2004. Med ostale, le na Japonskem izdane albume, spadajo Dedication (1974),[77] Tempest in the Colosseum (1977)[78] in Directstep (1978).[79] Live Under the Sky je album kvinteta VSOP, ki je bil leta 2004 remasteriziran za ameriški trg, vsebuje pa drugi koncert s turneje julija 1979.[80]

Med letoma 1978 in 1982 je Hancock posnel številne albume z vplivi disca in pop glasbe, začenši leta 1978 z albumom Sunlight,[81] na zadnji skladbi katerega sta sodelovala Tony Williams in Jaco Pastorius.[82] Skladba »I Thought It Was You«, ki jo je Hancock odpel skozi vocoder, je postala britanski hit,[83] čeprav kritiki nad njo niso bili navdušeni.[84] Zaradi tega je leta 1979 na naslednjem albumu, Feets, Don't Fail Me Now, uporabil več vocodra, kar mu je prineslo še en britanski hit, »You Bet Your Love«.[83]

Albumi, kot so Monster (1980),[85] Magic Windows (1981)[86] in Lite Me Up (1982),[87] so bili eni Hancockovih najbolj kritiziranih albumov.[88] Sam Hancock je pri teh albumih imel omejeno vlogo, saj je petje, komponiranje in celo produciranje pustil drugim. Mr. Hands iz leta 1980 je verjetno eden redkih albumov tega časa, ki je dosegel pozitivne kritike.[89] Album je bil v celoti instrumentalen, pri eni skladbi pa je sodeloval Jaco Pastorius.[90] Sicer je album vseboval različne stile, med njimi instrumentalno disco skladbo, latin jazz in elektronsko skladbo, ki jo je Hancock posnel sam s pomočjo računalnikov.

Leta 1981 je Hancock koncertiral z Williamsom in Carterjem, s katerima je posnel album Herbie Hancock Trio s petimi skladbami, ki je izšel samo na Japonskem.[91] Mesec kasneje je s trio s trobentačem Wyntonom Marsalisom posnel album Quartet, ki je leto kasneje izšel v ZDA.[92] Hancock, Williams in Carter so z Wyntonom Marsalisom in njegovim bratom, saksofonistom Branfordom Marsalisom, koncertirali po vsem svetu, zasedba pa je postala znana pod imenom »VSOP II«.[93] Isti kvintet je posnel debitantski album Wyntona Marsalisa, ki je leta 1981 izšel pri založbi Columbia. Leta 1984 je zasedba VSOP II nastopila na Playboy Jazz Festivalu v sekstetu, ki ga je, poleg že uveljavljenega kvinteta, sestavljal še Bobby McFerrin.

Leta 1982 je Hancock sodeloval pri snemanju albuma New Gold Dream (81,82,83,84) skupine Simple Minds, na katerem je pri skladbi »Hunter and the Hunted« izvedel solo na sintetizator.[94]

Leta 1983 je ustvaril pop hit s singlom »Rockit« z albuma Future Shock,[95] ki je osvojil grammyja.[96] To je bila prva jazz hip-hop skladba[97][98][99] in je postala svetovna himna hip-hopa in breakdancerjev 80. let.[100][101] To je bil prvi mainstream single, ki je vseboval scratching,[102] predstavljen pa je bil tudi v animiranem glasbenem videospotu, ki sta ga režirala Godley and Creme in je prikazoval številne robotske kreature ustvarjalca Jima Whitinga.[102] Video je bil hit na MTV-ju in je dosegel 8. mesto britanske lestvice.[103] Videospot je zmagal v petih kategorijah na prvi podelitvi MTV-jevih nagrad.[102][104] Single je nastal v sodelovanju z znanim basistom in producentom Billom Laswellom.[102] Laswell je produciral tri albume, na katerih je Hancock eksperimentiral z elektronsko glasbo: Future Shock (1983),[95] Sound-System (1984),[105] ki je osvojil grammyja[96] in Perfect Machine (1988).[106]

Leta 1985 se je Hancock na podelitvi grammyjev pojavil na odru skupaj s Steviejem Wonderjem, Howardom Jonesom in Thomasom Dolbyjem v sintetizatorskem jam sessionu.[107] Njegova manj znana albuma iz 80. let sta album v živo Jazz Africa iz 1987[108] in studijski album Village Life iz 1984,[109] ki sta bila posneta z gambijskim igralcem Kore, Fodayjem Musom Suso. Leta 1985 je Hancock kot gost sodeloval pri snemanju albuma So Red the Rose skupine Arcadia.[110] Sredi 80. let je kot voditelj sodeloval pri oddajah Rockschool postaje PBS.[111]

Leta 1986 je Hancock igral v filmu Round Midnight.[112] Za film je ustvaril tudi soundtrack,[112] za katerega je prejel oskarja za izvirno filmsko glasbo.[113] Njegovo skladateljsko udejstvovanje pri filmih je bilo plodno v 80. letih, ko je skomponiral soundtracke za filme A Soldier's Story (1984),[114] Jo Jo Dancer, Your Life Is Calling (1986),[115] Action Jackson (1988, z Michaelom Kamnom),[116] Colors (1988)[117] in Harlem Nights (1989).[118] Pogosto je skladal glasbo za televizijske oglase. Skladba »Maiden Voyage« je bila pravzaprav ustvarjena kot podlaga za oglas za kolonjsko vodo.[119] Na koncu turneje Perfect Machine se je Hancock odločil za odhod od založbe Columbia po 15 letih sodelovanja.[120]

1990. leta do 2000

uredi
 
Hancock na koncertu.

Leta 1990 je Hancock koncertiral z Jackom DeJohnettom, Davom Hollandom in Patom Methenyjem na turneji Parallel Realities, ki je vključevala tudi nastop na Montreux Jazz Festivalu julija 1990,[121] leto kasneje pa je prispeval soundtrack komediji Livin' Large!.[122] Zatem je skupaj s Carterjem, Williamsom, Shorterjem in Davisovim ljubiteljem Wallacom Roneyjem posnel album A Tribute to Miles, ki je izšel leta 1994.[123] Album je vseboval dva posnetka v živo in studijske posnetke, na katerih je Davisove dele odigral Roney. Album je osvojil grammyja za najboljši skupinski album.[96]

Z naslednjim albumom, Dis Is da Drum, ki je izšel leta 1994,[124] se je Hancock vrnil k acid jazzu. Istega leta se je pojavil na kompilacijskem albumu Red Hot Organization Stolen Moments: Red Hot + Cool.[125] Album je izšel v podporo ozaveščanju o epidemiji Aidsa in v povezavi z afroameriško skupnostjo, revija Time ga je imenovala za album leta.[126]

Pri snemanju albuma The New Standard so sodelovali številni znani instrumentalisti, med njimi John Scofield, Jack DeJohnette in Michael Brecker.[127] Album je vseboval interpretacije pop skladb raznih znanih izvajalcev, kot so Nirvana, Stevie Wonder, The Beatles, Prince, Peter Gabriel in drugi.[127]

Leta 1996 je Hancock sodeloval pri snemanju debitantskega albuma beninskega kitarista Lionela Louekea, Virgin Forest, ki je izšel pri založbi ObliqSound, rezultat sodelovanja pa sta bili dve improvizirani skladbi – »Le Réveil des agneaux (The Awakening of the Lambs)« in »La Poursuite du lion (The Lion's Pursuit)«.[128]

Leta 1997 je izšel uspešni album 1 + 1, ki ga je Hancock posnel v duetu s Shorterjem.[69] Skladba »Aung San Suu Kyi« je osvojila grammyja za najboljšo instrumentalno kompozicijo.[96] Hancock je bil uspešen tudi leta 1998, ko je izšel njegov album Gershwin's World,[129] ki vsebuje posnetke standardov Georgea in Ire Gershwina, pri snemanju le-teh pa so sodelovali številni znani izvajalci, kot so Stevie Wonder, Joni Mitchell in Wayne Shorter.[130] Sledila je svetovna promocijska turneja, na kateri je Hancock igral v sekstetu, ki so ga sestavljali še Cyro Baptista, Terri Lynne Carrington, Ira Coleman, Eli Degibri in Eddie Henderson.[131]

Od 2000 do 2009

uredi

Leta 2001 je Hancock posnel album Future2Future,[132] pri katerem je zopet sodeloval z Laswellom in nekaterimi izvajalci elektronske glasbe, kot je Rob Swift.[133] Hancock je s to zasedbo zatem koncertiral, s spremenjeno zasedbo pa izdal koncertni DVD, ki je vseboval tudi glasbeni videospot skladbe »Rockit«.[134] Istega leta je Hancock sodeloval z Breckerjem in Royjem Hargrovom, s katerima je v Torontu posnel koncert v spomin Davisu in Johnu Coltraneu pod imenom Directions in Music: Live at Massey Hall.[135] Sledila je promocijska turneja, ki je trajala do leta 2005.

 
Hancock na koncertu, 2006

Leta 2005 je izšel album duetov Possibilities. Album vsebuje duete Hancocka s Carlosom Santano, Paulom Simonom, Annie Lennox, Johnom Mayerjem, Christino Aguilero, Stingom in drugimi.[136] Leta 2006 je bil album nominiran za grammyja v dveh kategorijah: »A Song for You« s Christino Aguilero je bila nominirana za najboljšo instrumentalno pop izvedbo, »Gelo No Montanha« s Treyjem Anastasiom pa je za najboljšo instrumentalno izvedbo.[96] Grammyja ni prejela nobena skladba.

Leta 2005 je Hancock koncertiral z novim kvartetom, član katerega je bil tudi Lionel Loueke, zasedba pa je izvajala različne stile od ambientalne glasbe do jazza do afriške glasbe.[137] Poleti 2005 je Hancock šel na turnejo z The Headhunters in z njimi nastopil tudi na The Bonnaroo Music & Arts Festivalu. Zasedba ni vsebovala nobenega prvotnega člana skupine, sestavljali pa so jo Marcus Miller, Carringtonova, Loueke in Mayer.[138]

Leta 2006 je založba Sony BMG Music Entertainment, ki je kupila založbo Columbia, izdala dvojni retrospektivni kompilacijski album The Essential Herbie Hancock.[139] To je bila prva kompilacija njegovih del za založbe Warner Bros., Blue Note, Columbia in Verve/Polygram in druga večja kompilacija njegovih del po letu 2002, ko je Columbia izdala The Herbie Hancock Box, ki je izšla v plastični kocki in je bila ponovno izdana leta 2004.[140] V letu 2006 je Hancock posnel tudi novo skladbo z Joshem Grobanom in Ericom Mouquetom. Skladba z naslovom »Machine« je izšla na Grobanovem albumu Awake.[141]

Hancock, dolgoletni sodelavec in prijatelj Joni Mitchell, je leta 2007 izdal album River: The Joni Letters.[142] Kot vokalistke so pri albumu sodelovale Tina Turner, Norah Jones in Corinne Bailey Rae,[143] Leonard Cohen pa je prispeval govor ob spremljavi klavirja. Joni Mitchell ni sodelovala. Album je izšel 25. septembra 2007, vzporedno z izdajo takratnega novega albuma Joni Mitchell, Shine.[144] River: The Joni Letters je osvojil grammyja za album leta, grammyja za najboljši sodobni jazz album, skladba »Both Sides Now« pa je bila nominirana za najboljši instrumentalni jazz solo.[96] To je bilo prvič v zgodovini, da je jazzovski album osvojil oba grammyja.

14. junija 2008 je Hancock z gosti nastopil na dobrodelni prireditvi Rhythm on the Vine v Temeculi, Kalifornija, za dobrodelno organizacijo Shriners Hospitals for Children.[145] Na prireditvi je bilo zbranih 515.000 dolarjev.

18. januarja 2009 je Hancock nastopil na inavguralnem koncertu Baracka Obame, We Are One concert, s katerim se je začelo praznovanje ob inavguraciji Obame za predsednika Združenih držav Amerike.[146] Istega leta je Hancock s klasičnim pianistom Langom Langom nastopil na podelitvi Classical BRIT Awards, kjer sta izvedla Rapsodijo v modrem.[147] V istem letu je bil Hancock s strani losangeleških filharmonikov imenovan za »Creative chair« za obdobje 2010 do 2012.[148]

2010 in naprej

uredi
 
Hancock v Varšavi med turnejo Imagine Project, 29. november 2010.

Junija 2010 je Hancock izdal album The Imagine Project.[149]

5. junija 2010 je prejel nagrado Alumni od kolidža Grinnell.[150] 22. julija 2011 je bil v Parizu imenovan za Unescovega ambasadorja dobre volje za promocijo medkulturnega dialoga.[151] Leta 2013 je Hancock pridružil Univerzi Kalifornije kot .[152]

8. decembra 2013 je Hancock prejel nagrado Kennedyjevega Centra časti za dosežke v uprizoritvenih umetnostih.[153]

Oktobra 2014 je izšel album You're Dead! zasedbe Flying Lotus, pri katerem je sodeloval Hancock.[154]

Leta 2014 je postal Charles Eliot Norton profesor poezije na Univerzi Harvard.[155] Nosilec naziva izvede šest lekcij o poeziji z naslovom »The Norton Lectures«. Poezija je »interpretirana v širšem smislu, vključno z vsemi poetičnimi izrazi v jeziku, glasbi ali likovni umetnosti.« Nekdanji nosilci naziva so bili znani glasbeniki kot so Leonard Bernstein, Igor Stravinski in John Cage. Hancockova tema je bil »The Ethics of Jazz«.[156]

Leta 2016 je bilo v medijih objavljeno, da bodo Hancock, Carlos Santana in Wayne Shorter začeli koncertirati skupaj pod imenom Mega Nova. V superskupino sta bila vključena še basist Marcus Miller in bobnarka Cindy Blackman Santana.[157] Prvi koncert skupine je bil 24. avgusta 2016 v Hollywood Bowlu.[158][159]

Naslednji Hancockov album bo produciral Terrace Martin,[160] pri snemanju pa bodo sodelovali številni jazz in hip-hop izvajalci kot so Wayne Shorter, Kendrick Lamar, Kamasi Washington, Thundercat, Flying Lotus, Lionel Loueke, Zakir Hussain in Snoop Dogg.[161]

Oprema

uredi

Do snemanja Davisovega albuma Miles in the Sky je Hancock uporabljal le akustični klavir, na tem snemanju pa je dal Davis v studio pripeljati Fender Rhodes. Hancocku električni klavir najprej ni bil všeč, kasneje pa se je navdušil nad toplim tonom instrumenta.[44] Pri nadaljnjih snemanjih z Davisom je poleg Rhodesa uporabljal še Wurlitzer, električni čembalo in orgle.[162]

Pri snemanju albumov Mwandishi in Crossings je uporabljal Mellotron, akustični ter električni klavir, pri albumu Sextant pa je uporabljal tudi ARP sintetizatorje in Hohner Clavinet.[162] Leta 1973 je izdal enega najbolj vplivnih jazz-funk albumov, Head Hunters, pri snemanju katerega je uporabil Fender Rhodes, Clavinet, ARP Odyssey Bass in druge ARP sintetizatorje.[163] Velik komercialni uspeh je Hancock dosegel z albumom Future Shock, s katerega je izšel single »Rockit«. V tem času je Hancock uporabljal klaviature in sintetizatorje Fairlight CMI, Rhodes Chroma, Apple IIE, Yamaha DX7, Emu 4060, Minimoog, Clavinet, Dr. Click rhythm controller, Alphacentauri, Yamaha GS1, Sennheiser vocoder in Yamaha CE20.[162] Leta 2002 je o svoji opremi dejal: »Ne uporabljam nobenih samplov, uporabljam bolj pianistične stvari. Moje klaviature so Steinway Concert Grand, Roland MK80 kot kontroler in Korg Karma. V bistvu uporabljam programske instrumente, ki so novi na glasbeni sceni. Na odru uporabljam Apple Titanium Powerbook z Emagic EVP88, virtuani priključek Rhodes in virtualni Clavinet. Zvok EVP88 je bolj podoben pravemu Fender Rhodesu kot katerikoli sintetizator, ki sem ga kadarkoli slišal! In virtualni Clavinet zveni kot pravi Clavinet. Tu so še programski pedali kot Crybaby wah-wah in pedali Morley, ki prav tako zvenijo dobro. Številne glasbenike je še vedno strah uporabljati programske instrumente, ker se bojijo sesutja računalnika in drugih problemov. Zato za rezervo uporabljajo prave instrumente. Vendar mi ne potrebujemo rezerv. Cele turneje smo oddelali le s programskimi instrumenti, ki so še vedno bili v preizkusnem načinu delovanja in z njimi nismo imeli težav, delali so brezhibno.«[162]

Osebno življenje

uredi

Od leta 1968 je poročen z Gudrun Mexines »Gigi«, s katero ima hči Jessico.[46] V 90. letih je postal zasvojen s kokainom. Leta 1999 se je pričel odvajati od kokaina in od leta 2000 je čist.[164]

Nichiren budizem

uredi

Od leta 1972 Hancock prakticira Nichiren budizem kot član budistične organizacije Soka Gakkai International.[165][166][167] Kot del svoje spiritualne prakse, Hancock vsak dan recitira budistično mantro Nam(u) Myōhō Renge Kyō.[168] Leta 2013 je bil v japonščini objavljen pogovor Hancocka z Waynom Shorterjem in predsednikom organizacije Soka Gakkai International, Daisakujem Ikedo, o jazzu, budizmu in življenju.[167]

Diskografija

uredi

Studijski albumi

uredi

Albumi v živo

uredi

Soundtracki

uredi

Kompilacijski albumi

uredi
  • The Best of Herbie Hancock (1971)
  • Treasure Chest (1974)
  • Herbie Hancock (1975)
  • Happy the Man (1976)
  • The Best of Herbie Hancock (1979)
  • Hancock Alley (1980)
  • Double Rainbow (1981)
  • Hot and Heavy (1984)
  • The Best of Herbie Hancock: The Blue Note Years (1988)
  • Feets Don't Fail Me Now / Future Shock (1989)
  • The Very Best of Herbie Hancock (1991)
  • The Collection (1991)
  • A Jazz Collection (1991)
  • The Best of Herbie Hancock, Vol. 2 (1992)
  • The Collection (1992)
  • Herbie Hancock (1993)
  • The Egg (1993)
  • Jamming (1994)
  • Mwandishi: The Complete Warner Bros. Recordings (1994)
  • Jazz Portrait (1995)
  • Takin' Off / Inventions And Dimensions / Empryean Isles (1995)
  • Cantaloupe Island (1995)
  • Jazz & Blues Collection, Vol. 63 (1996)
  • Jazz Profile (1997)
  • This Is Jazz, Vol. 35 (1998)
  • Mr. Funk (1998)
  • Rare Tracks (1998)
  • The Complete Blue Note Sixties Sessions (1998)
  • Dr. Jazz: The Blue Note Years 1962 / 69 (1998)
  • Dancin' Grooves (1999)
  • Riot (1999)
  • Backtracks (1999)
  • Les Incontournables (2000)
  • Sextant / Secrets (2000)
  • The Best of Herbie Hancock (2000)
  • The Best of Herbie Hancock: The Hits (2000)
  • Jammin' with Herbie Hancock (2000)
  • Head Hunters / Future Shock / Man-Child (2001)
  • The Herbie Hancock Box (2002)
  • Head Hunters / Thrust (2002)
  • Thrust / Mr. Hands / Secrets (2003)
  • Blue Note Years, Vol. 20 (2004)
  • Jazz Moodes: 'Round Midnight (2004)
  • Rockit (2004)
  • Head Hunters / Sextant / Thrust (2004)
  • Soul Power (2005)
  • Herbie Hancock (2005)
  • The Essential Herbie Hancock (2006)
  • Great Sessions (2006)
  • The Very Best of Herbie Hancock (2006)
  • Piano Fiesta (2006)
  • Techno Voodu — Astral Black Simulations (2007)
  • Finest in Jazz (2007)
  • The Herbie Hancock Trio in Concert (2007)
  • Soul and Funk (2008)
  • Then and Now: The Definitive Herbie Hancock (2008)
  • Future Shock / Head Hunters (2008)
  • Playlist: The Very Best of Herbie Hancock (2008)
  • Les Incontournables du Jazz : Herbie Hancock (2008)
  • The Best of Herbie Hancock Box Set (2009)
  • Complete Columbia Collection Box Set (2010)
  • Milken Archive Digital (2011)

Filmografija

uredi
Leto Naslov Vloga Opombe
1981 Concrete Cowboys[169] Gideon Epizoda: »The Wind Bags«
1985 The New Mike Hammer[170] on sam Epizoda: »Firestorm«
1986 Round Midnight[112] Eddie Wayne
1988 Branford Marsalis Steep[171] on sam
1993 Indecent Proposal[172] on sam
1995 Invisible Universe[173] Bralec poezije (glas) Video igra
2002 Hitters [174] District Attorney
2014 Girl Meets World[175] Catfish Willie Slim Epizoda: »Girl Meets Brother«
2015 Miles Ahead[176] on sam
2016 River of Gold[177] Narator Dokumentarni film
2017 Valerian in mesto tisočerih planetov[178] Defense Minister

Izbrani koncertni filmi

uredi

Knjige

uredi
  • Hancock, Herbie; Dickey, Lisa (2014). Herbie Hancock: Possibilities (v angleščini). Viking. ISBN 0670014710.

Nagrade in priznanja

uredi
 
Hancock prejema Gold Record Award s strani Kazimierza Pułaskega, založbe Sony Music Poland, 29. november 2011
 
Hancockova zvezda na Hollywoodski aleji slavnih
 
Prejemniki nagrad Kennedy Center Honors za leto 2013. Stojijo: Billy Joel, Carlos Santana in Herbie Hancock; sedijo: John Kerry, Shirley MacLain, Martina Arroyo in Teresa Heinz Kerry.

Oskar

uredi

Grammyji

uredi
Leto Kategorija Naslov Opombe
1984 Najboljša R&B instrumentalna izvedba[96] »Rockit«
1985 Najboljša R&B instrumentalna izvedba[96] Sound-System
1988 Najboljša instrumentalna kompozicija[96] »Call Sheet Blues«
1995 Najboljša jazzovska instrumentalna izvedba solista ali skupine[96] A Tribute to Miles z Ronom Carterjem, Tonyjem Williamsom, Wallacom Roneyjem in Waynom Shorterjem
1997 Najboljša instrumentalna kompozicija[96] »Manhattan (Island of Lights and Love)«
1999 Najboljši instrumentalni aranžma s spremljevalnimi vokali[96] »St. Louis Blues« s Steviejem Wonderjem in Robertom Sadinom
1999 Najboljša jazzovska instrumentalna izvedba solista ali skupine[96] Gershwin's World
2003 Najboljši jazzovski instrumentalni album solista[96] Directions in Music at Massey Hall z Michaelom Breckerjem in Royjem Hargroveom
2003 Najboljši jazzovski instrumentalni solo[96] »My Ship«
2005 Najboljši jazzovski instrumentalni solo[96] »Speak Like a Child«
2008 Album leta[96] River: The Joni Letters z Norah Jones, Tino Turner, Leonardom Cohenom, Corinne Bailey Rae, Joni Mitchell in Luciano Souza
2008 Najboljši sodobni jazzovski album[96] River: The Joni Letters z Norah Jones, Tino Turner, Leonardom Cohenom, Corinne Bailey Rae, Joni Mitchell in Luciano Souza
2011 Najboljši improvizirani jazzovski solo[96] »A Change Is Gonna Come«
2011 Najboljše pop sodelovanje z vokali[96] »Imagine« s Pink, Indio.Arie, Jeffom Beckom, Sealom, Oumou Sangaré in skupino Konono Nº1

Druge nagrade in priznanja

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ Encyclopædia Britannica
  2. ↑ SNAC — 2010.
  3. ↑ Discogs — 2000.
  4. ↑ Record #121542157 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. ↑ Southern E. Biographical Dictionary of Afro-American and African Musicians — Greenwood Publishing Group, 1982.
  6. ↑ 6,0 6,1 »Herbie Hancock (American musician)« (v angleščini). Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  7. ↑ »Herbie Hancock Biography (1940-)«. Filmreference.com (v angleščini). Pridobljeno 28. marca 2018.
  8. ↑ Hancock, Herbie (Februar 2014). The Ethics of Jazz. Youtube.com (v angleščini). Mahindra Humanities Center. Dogodek se je zgodil ob 11:50. Pridobljeno 28. marca 2018.
  9. ↑ »Obama to speak Friday at Hyde Park high school«. tribunedigital-chicagotribune (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. januarja 2018. Pridobljeno 28. marca 2018.
  10. ↑ 10,0 10,1 Murph, John. »NPR's Jazz Profiles: Herbie Hancock«. npr.org (v angleščini). Pridobljeno 28. marca 2018.
  11. ↑ Hentz, Stefan (3. avgust 2010). »Herbie Hancock interview«. The Daily Telegraph (v angleščini). Pridobljeno 28. marca 2018.
  12. ↑ 12,0 12,1 Dobbins, Bill. »Hancock, Herbie [Herbert Jeffrey]«. oxfordmusiconline.com (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  13. ↑ Bridges, James (28. oktober 2003). »The Hi-Lo's: An Appreciation«. allaboutjazz.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  14. ↑ Coryell, Julie; Friedman, Laura (2000). Jazz-Rock Fusion, the people, the music (v angleščini). Hal Leonard Corporation. str. 204. ISBN 0-7935-9941-5. Pridobljeno 28. marca 2018.
  15. ↑ »CHRIS ANDERSON«. Review of Love Locked Out (v angleščini). Mapleshade Music. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2017. Pridobljeno 28. marca 2018.
  16. ↑ »The Jazz Museum in Harlem«. www.jazzmuseuminharlem.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. junija 2016. Pridobljeno 29. marca 2018.
  17. ↑ »Herbie Hancock facts, information, pictures | Encyclopedia.com articles about Herbie Hancock«. www.encyclopedia.com (v angleščini). Pridobljeno 29. marca 2018.
  18. ↑ Shaw, Charles E. (2011). The Untold Stories of Excellence: From a Life of Despair and Uncertainty to One that Offers Hope and a New Beginning (v angleščini). Xlibris, Corp. str. 154. ISBN 1462888364. Pridobljeno 8. aprila 2018.
  19. ↑ Huey, Steve. »Herbie Hancock: Takin' Off«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 28. marca 2018.
  20. ↑ Hobart, Mike (31. julij 2015). »The Life of a Song: 'Watermelon Man'«. Financial Times (v angleščini). Pridobljeno 8. aprila 2018.
  21. ↑ Youll, Mark (1. marec 2012). »Takin' Off – The 50th Anniversary of Herbie Hancock's debut solo album«. Words of Noise (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2017. Pridobljeno 8. aprila 2018.
  22. ↑ Herbie Hancock On Playing "Stella By Starlight" For Miles Davis (v angleščini). YouTube. 18. marec 2015. Dogodek se je zgodil ob 00:03–00:15. Pridobljeno 8. aprila 2018.
  23. ↑ 23,0 23,1 Fordham, John (13. oktober 2010). »50 great moments in jazz: How Miles Davis's second quintet changed jazz«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  24. ↑ »George Coleman - Biography«. georgecoleman.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  25. ↑ Chinen, Nate (27. december 2011). »Sam Rivers, Jazz Artist of Loft Scene, Dies at 88«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  26. ↑ Weiner, Natalie (15. maj 2015). »Wayne Shorter on Miles Davis, Kanye West, & the Music of the Future«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  27. ↑ 27,0 27,1 Shaw, Charles E. (2011). The Untold Stories of Excellence: From a Life of Despair and Uncertainty to One that Offers Hope and a New Beginning (v angleščini). Xlibris, Corp. str. 155. ISBN 1462888364. Pridobljeno 8. aprila 2018.
  28. ↑ Guilfoyle, Ronan (2. september 2009). »Time No Changes - Three Masters«. ronanguil.blogspot.si (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  29. ↑ 29,0 29,1 »Herbie Hancock - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  30. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: Empyrean Isles«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  31. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: Maiden Voyage«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  32. ↑ »Jazz in the 1960s: the ultimate guide to the greatest albums«. jazzwisemagazine.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  33. ↑ Carr, Ian; Fairweather, Digby; Priestley, Brian (2004). The Rough Guide to Jazz. Rough Guides. str. 332. ISBN 1-84353-256-5.
  34. ↑ »Cantaloop (Flip Fantasia) by US3«. whosampled.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  35. ↑ »Herbie Hancock: Empyrean Isles - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  36. ↑ »Herbie Hancock: Maiden Voyage - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  37. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: My Point of View«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  38. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: Speak Like a Child«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  39. ↑ 39,0 39,1 Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: The Prisoner«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  40. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: Inventions & Dimensions«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  41. ↑ »Herbie Hancock: Inventions & Dimensions - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  42. ↑ »Blowup (1966) - Soundtracks - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  43. ↑ Hancock, Herbie; Dickey, Lisa (2014). Herbie Hancock: Possibilities (v angleščini). Viking Penguin. ISBN 9781101614549. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  44. ↑ 44,0 44,1 44,2 Nugent, Addison (3. april 2018). »The Day Herbie Hancock Met the Electric Piano«. ozy.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2018. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  45. ↑ Newman, Lily Hay (9. januar 2013). »Cannonball Adderley: Mercy, Mercy, Mercy«. gizmodo.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  46. ↑ 46,0 46,1 Reiss, Valerie (28. oktober 2006). »Herbie Hancock: Too good to be true«. The Independent (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  47. ↑ »Hey, Hey, Hey, It's Fat Albert (1969 TV Movie) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 2. aprila 2018.
  48. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Fat Albert Rotunda«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  49. ↑ Ginell, Richard S. »Quincy Jones: Sounds...And Stuff Like That!!«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  50. ↑ 50,0 50,1 50,2 Mudhaffer, Zaid (17. junij 2014). »Herbie Hancock's Mwandishi Years«. redbullmusicacademy.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  51. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Mwandishi«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  52. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Crossings«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  53. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: Sextant«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  54. ↑ Bianchi, Curt. »I Sing the Body Electric - Weather Report«. weatherreportdiscography.org (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  55. ↑ »Story of Herbie Hancock and the Mwandishi Band to be published«. The Wire (v angleščini). 8. februar 2012. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  56. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: Mwandishi: the Complete Warner Bros. Recordings«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  57. ↑ Theakston, Rob. »Herbie Hancock: Future2Future«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  58. ↑ »Herbie Hancock Catalog«. jazzdisco.org (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  59. ↑ »Herbie Hancock - Discography«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  60. ↑ 60,0 60,1 Henderson, Alex. »The Headhunters - Biography & History«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  61. ↑ »'Head Hunters' Found A New Direction In Jazz«. npr.org (v angleščini). 28. december 2008. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  62. ↑ 62,0 62,1 Erlewine, Stephen Thomas. »Herbie Hancock: Head Hunters«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  63. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Thrust«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  64. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Flood«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  65. ↑ Genzel, Christian. »The Headhunters: Survival of the Fittest«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  66. ↑ Ginell, Richard S. »The Headhunters: Return of the Headhunters!«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  67. ↑ »Herbie Hancock ‎– The Spook Who Sat By The Door«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  68. ↑ »Death Wish (1974) - Soundtracks - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  69. ↑ 69,0 69,1 Ginell, Richard S. »Herbie Hancock / Wayne Shorter: 1 + 1«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  70. ↑ Newsom, Jim. »Herbie Hancock: Man-Child«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  71. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Secrets«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  72. ↑ Waters, Keith (2011). The Studio Recordings of the Miles Davis Quintet, 1965-68 (v angleščini). Oxford University Press. str. 275. ISBN 0195393848. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  73. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: V.S.O.P.: The Quintet«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  74. ↑ Yanow, Scott. »Herbie Hancock / Chick Corea: An Evening with Herbie Hancock and Chick Corea: In Concert«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  75. ↑ Jerome, Jim (13. marec 1978). »When Herbie Hancock and Chick Corea Dueled Pianos, It Was the Draw of the Decade«. People (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  76. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: The Piano«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  77. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Dedication«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  78. ↑ Ginell, Richard S. »V.S.O.P.: Tempest in the Colosseum«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  79. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Directstep«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  80. ↑ Yanow, Scott. »V.S.O.P. / Herbie Hancock: Live Under the Sky«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  81. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Sunlight«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  82. ↑ »Herbie Hancock: Sunlight - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  83. ↑ 83,0 83,1 Roberts, David (2006). British Hit Singles & Albums (v angleščini) (19. izd.). London: Guinness World Records Limited. str. 242. ISBN 1-904994-10-5.
  84. ↑ »Herbie Hancock« (v angleščini). Warr.org. Pridobljeno 4. aprila 2018.
  85. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Monster«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  86. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Magic Windows«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  87. ↑ Elias, Jason. »Herbie Hancock: Lite Me Up«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  88. ↑ »Herbie Hancock: Best to Worst«. rateyourmusic.com (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  89. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Mr. Hands«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  90. ↑ »Herbie Hancock: Mr. Hands - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  91. ↑ Collar, Matt. »Herbie Hancock: Herbie Hancock Trio«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  92. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Quartet«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2018.
  93. ↑ »V.S.O.P. II : HERBIE HANCOCK, WYTON MARSALIS, RON CARTER, TOM WILLIAMS, BRANFORD MARSALIS«. northseajazz.com (v angleščini). 9. julij 1983. Pridobljeno 9. aprila 2018.
  94. ↑ »Simple Minds: New Gold Dream (81,82,83,84) - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  95. ↑ 95,0 95,1 Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Future Shock«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  96. ↑ 96,00 96,01 96,02 96,03 96,04 96,05 96,06 96,07 96,08 96,09 96,10 96,11 96,12 96,13 96,14 96,15 96,16 96,17 96,18 96,19 »Herbie Hancock - Artist - GRAMMY.com«. GRAMMY.com (v angleščini). Pridobljeno 7. marca 2018.
  97. ↑ Koskoff, Ellen (2005). Music Cultures in the United States: An Introduction (v angleščini). Psychology Press. str. 364–. ISBN 978-0-415-96588-0. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  98. ↑ Price, Emmett George (2006). Hip Hop Culture (v angleščini). ABC-CLIO. str. 114–. ISBN 978-1-85109-867-5. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  99. ↑ Keyes, Cheryl Lynette (2002). Rap Music and Street Consciousness (v angleščini). University of Illinois Press. str. 109–. ISBN 978-0-252-07201-7. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  100. ↑ Hodgkinson, Will (10. maj 2004). »Culture quake: Rockit« (v angleščini). Telegraph. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  101. ↑ »Meet – Herbie Hancock«. Thelonious Monk Institute of Jazz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2012. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  102. ↑ 102,0 102,1 102,2 102,3 102,4 S.H. Fernando Jr. (21. april 2015). »Rockit Revisited: How Herbie Hancock Crafted a Hip-Hop Classic«. medium.com (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  103. ↑ Brown, Tony; Kutner, Jon; Warwick, Neil (2002). The Complete Book of the British Charts (v angleščini) (New & updated izd.). London: Omnibus. str. 447. ISBN 0711990751.
  104. ↑ »VMA 1984 - MTV Video Music Awards - MTV«. MTV (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2016. Pridobljeno 10. aprila 2018.
  105. ↑ »Herbie Hancock: Sound-System - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  106. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Perfect Machine«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  107. ↑ Harris, Keith; Johnston, Maura (9. februar 2016). »Thomas Dolby, Herbie Hancock, Stevie Wonder and Howard Jones, "Synthesizer Showdown" (1985)«. Rolling Stone (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2018. Pridobljeno 10. aprila 2018.
  108. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Jazz Africa«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  109. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock: Village Life«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  110. ↑ Hayes, Kelvin. »Herbie Hancock: So Red the Rose«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  111. ↑ »Rockschool TV Series (1985– )«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  112. ↑ 112,0 112,1 112,2 »'Round Midnight (1986) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  113. ↑ 113,0 113,1 »THE 59TH ACADEMY AWARDS - 1987«. oscars.org (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  114. ↑ »A Soldier's Story (1984) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  115. ↑ »Jo Jo Dancer, Your Life Is Calling (1986) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  116. ↑ »Action Jackson (1988) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  117. ↑ »Colors (1988) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  118. ↑ »Harlem Nights (1989) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  119. ↑ Rosenthal, David H. (1993). Hard Bop: Jazz and black music 1955–1965. Oxford University Press US. str. 68. ISBN 0-19-508556-6.
  120. ↑ »Herbie Hancock - Biography & History - AllMusic«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 10. aprila 2018.
  121. ↑ »Festival 1990 artists - Montreux Jazz«. montreuxjazz.com (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  122. ↑ »Livin' Large! (1991) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  123. ↑ Yanow, Scott. »Herbie Hancock Quintet: A Tribute to Miles«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  124. ↑ Newsom, Jim. »Herbie Hancock: Dis Is Da Drum«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  125. ↑ »Various Artists: Stolen Moments: Red Hot + Cool - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  126. ↑ »The Best Music of 1994«. Time (v angleščini). 26. december 1994. Pridobljeno 5. aprila 2018.
  127. ↑ 127,0 127,1 Yanow, Scott. »Herbie Hancock: The New Standard«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  128. ↑ Nastos, Michael G. »Lionel Loueke: Virgin Forest«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  129. ↑ Newsom, Jim. »Herbie Hancock: Gershwin's World«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  130. ↑ »Herbie Hancock: Gershwin's World - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  131. ↑ »Herbie Hancock 'Gershwin's World'«. berlinerfestspiele.de (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2018. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  132. ↑ Theakston, Rob. »Herbie Hancock: Future2Future«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  133. ↑ »Herbie Hancock: Future2Future - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  134. ↑ Bowden, Marshall (23. januar 2003). »Herbie Hancock: Future 2 Future Live [DVD]«. Pop Matters (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  135. ↑ Nelson, Michael L. (23. januar 2003). »Herbie Hancock - Michael Brecker - Roy Hargrove: Directions In Music«. All About Jazz (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  136. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: Possibilities«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  137. ↑ Fordham, John (19. maj 2005). »Herbie Hancock, Barbican, London«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  138. ↑ »TOKYO JAZZ 2005 - Performers: Herbie Hancock's Headhunters '05«. tokyo-jazz.com (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  139. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: The Essential Herbie Hancock [Columbia/Legacy]«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  140. ↑ »Herbie Hancock - Herbie Hancock Box«. Amazon.com (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  141. ↑ Collar, Matt. »Josh Groban: Awake«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  142. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: River: The Joni Letters«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  143. ↑ Mayer, Andre (18. junij 2007). »Key figure: An interview with jazz legend Herbie Hancock«. CBC News (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2018.
  144. ↑ »The Official Website of Joni Mitchell« (v angleščini). Jonimitchell.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2011. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  145. ↑ »Entertainment listings for Riverside County«. San Diego Union Tribune (v angleščini). 11. junij 2008. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  146. ↑ »Obama: People Who Love This Country Can Change It« (v angleščini). Foxnews. 18. januar 2009. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  147. ↑ »Lang Lang and Herbie Hancock steal the show at the Classical Brit Awards«. langlang.com (v angleščini). 15. maj 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2018. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  148. ↑ Haga, Evan (5. avgust 2009). »Herbie Hancock Named L.A. Philharmonic's Next Creative Chair for Jazz«. Jazz Times (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2018. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  149. ↑ Jurek, Thom. »Herbie Hancock: The Imagine Project«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  150. ↑ Alumni Award: Herbert J. Hancock '60 (v angleščini), arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2010, pridobljeno 6. aprila 2018Hancock received an Alumni Award from Grinnell College at the annual Alumni Assembly June 5, 2010.
  151. ↑ »Jazzman Herbie Hancock named UNESCO Goodwill Ambassador«. UN News (v angleščini). 8. julij 2011. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  152. ↑ »Jazz legends Herbie Hancock, Wayne Shorter named UCLA professors« (tiskovna objava) (v angleščini). University of California Office of Media Relations and Public Outreach. 8. januar 2013. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  153. ↑ 153,0 153,1 Associated Press (8. december 2013). »Billy Joel, Carlos Santana, Herbie Hancock Receive Kennedy Center Honors: Watch«. Billboard (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2018. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  154. ↑ Kellman, Andy. »Flying Lotus: You're Dead!«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 11. aprila 2018.
  155. ↑ »Herbie Hancock appointed 2014 Norton Professor of Poetry«. The Harvard Gazette (v angleščini). 9. januar 2014. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  156. ↑ »Norton Lectures« (v angleščini). Mahindra Humanities Center, Harvard University. 4. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2016. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  157. ↑ Smith, Steve (17. avgust 2016). »Inside Carlos Santana's New Jazz-Rock Supergroup«. Rolling Stone (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2018. Pridobljeno 20. aprila 2018.
  158. ↑ Collins, Shanna (24. avgust 2016). »Carlos Santan's Magical Supergroup Is Here To Break Barriers« (v angleščini). vibe.com. Pridobljeno 20. aprila 2018.
  159. ↑ Barton, Chris (25. avgust 2016). »Review: Carlos Santana, Wayne Shorter and Herbie Hancock rarely take off with Mega Nova at the Hollywood Bowl« (v angleščini). Los Angeles Times. Pridobljeno 20. aprila 2018.
  160. ↑ »Terrace Martin Talks New Jazz Supergroup, Producing for Herbie Hancock« (v angleščini). Rolling Stone. 15. maj 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2020. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  161. ↑ »Herbie Hancock's new album will feature Kendrick Lamar, Thundercat, Kamasi Washington, and Flying Lotus« (v angleščini). Consequence of Sound. 6. marec 2018. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  162. ↑ 162,0 162,1 162,2 162,3 Tingen, Paul (Julij 2002). »Herbie Hancock«. Sound on Sound (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  163. ↑ Sigman, Mitchell (1. julij 2010). »Steal This Sound Herbie Hancocks "Chameleon"«. Keyboard (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  164. ↑ Reich, Howard (11. november 2014). »Herbie Hancock: Too good to be true«. Chicago Tribune (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  165. ↑ Reiss, Valerie. »Beliefnet Presents: Herbie Hancock on Buddhism, Buddhist, Jazz, Music« (v angleščini). Beliefnet.com. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  166. ↑ Burk, Greg (24. februar 2008). »He's still full of surprises«. The Los Angeles Times (v angleščini).
  167. ↑ 167,0 167,1 »Hancock-Shorter-Ikeda Series on Jazz Published in Japanese | Daisaku Ikeda Website«. Daisakuikeda.org (v angleščini). 30. januar 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2016. Pridobljeno 6. aprila 2018.
  168. ↑ Reiss, Valerie. »Herbie, Fully Buddhist« (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2018.
  169. ↑ »Concrete Cowboys (TV Series 1979– ) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  170. ↑ »Mike Hammer (TV Series 1984–1989) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  171. ↑ »Branford Marsalis Steep (1988) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  172. ↑ »Indecent Proposal (1993) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  173. ↑ »Invisible Universe (Video Game 1995) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  174. ↑ »Hitters (2002) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  175. ↑ »Girl Meets World (TV Series 2014–2017) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  176. ↑ »Miles Ahead (2015) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  177. ↑ »River of Gold«. Riverofgoldfilm.com. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  178. ↑ »Valerian in mesto tisočerih planetov (2017) - Full Cast & Crew - IMDb«. IMDb. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  179. ↑ »DeJohnette*, Hancock*, Holland*, Metheny* ‎– Live In Concert«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  180. ↑ »VIEW DVD Listing«. View.com (v angleščini). Pridobljeno 7. aprila 2018.
  181. ↑ Dryden, Ken. »Herbie Hancock: BET on Jazz [Video/DVD]«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  182. ↑ »Herbie Hancock ‎– Future 2 Future - Live«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  183. ↑ »Herbie Hancock 's Headhunters* ‎– Watermelon Man (Tokyo 2005)«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  184. ↑ »Herbie Hancock ‎– Possibilities«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  185. ↑ 185,0 185,1 185,2 185,3 185,4 185,5 185,6 185,7 Solomons, Mark (1. maj 1999). »Herbie Hancock Awards«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  186. ↑ »Herbie Hancock«. president.rpi.edu (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. aprila 2018. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  187. ↑ Mattison, Ben (2. januar 2006). »Herbie Hancock, Gary Burton to Help Berklee Celebrate Anniversary January 28«. Playbill (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  188. ↑ »Walk of Fame Stars - Herbie Hancock«. walkoffame.com (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  189. ↑ »Festival Awards«. montrealjazzfest.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2018. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  190. ↑ »VH1: 100 Greatest Videos« (v angleščini). rockonthenet.com. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  191. ↑ »NEA Jazz Masters 2004«. National Endowment for the Arts (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2018. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  192. ↑ »DownBeat Hall of Fame«. Downbeat (v angleščini). Pridobljeno 12. aprila 2018.
  193. ↑ »American Academy of Arts and Sciences membership« (v angleščini). Amacad.org. Pridobljeno 8. aprila 2018.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Herbie Hancock.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Herbie_Hancock&oldid=6333167«