Genrih Grigorjevič Jagoda
Genrih Grigorjevič Jagoda (rusko Ге́нрих Григо́рьевич Яго́да), ruski boljševik, komunist, revolucionar, politik in vodja obveščevalne službe, * 7. november (19. november, gregorijanski koledar) 1891, Ribinsk, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 15. marec 1938, Moskva, Sovjetska zveza (sedaj Rusija).
| Genrih Grigorjevič Jagoda | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 7. (19.) november 1891 Ribinsk |
| Smrt | 15. marec 1938[1][2] (46 let) strelišče Komunarka[d] |
| Državljanstvo |  Ruski imperij RSFSR Sovjetska zveza Ruska federacija[3] |
| Poklic | politik, vojaško osebje |
| Podpis |  |
Življenje
urediRodil se je judovski družini s pravim imenom Jenoh Gerševič Jeguda (rusko Енох Гершевич Иегуда). Še kot mladenič je leta 1907 postal član Ruske social-demokratske dekavske partije. Udeležil se je oktobrske revolucije. Po revoluciji je kot politični komisar deloval na raznih položajih v Domovinski vojni, od 1920 kot član prezidija Izredne vseruske komisije za bojevanje proti kontrarevoluciji, špekulacijam in sabotažam (ČEKA). Leta 1924 je postal namestnik predsednika Državne politične uprave (GPU). Od 10. julija 1934 do 26. septembra 1936 pa je bil ljudski komisar za notranje zadeve (vodja Ljudskega komisariata za notranje zadeve).[4] Na tem mestu je nasledil Vjačesalva Menžinskega, po njegovi aretaciji pa je NKVD prevzel Nikolaj Ježov. V okviru Stalinskih čistk je organiziral več sodnih procesov, med drugimi tudi proti Grigoriju Zinovjevu in Levu Kamenjevu. (Med čistkami so bili štirje veliki procesi - trije javni in en tajni: proses proti šestnajsterici [Zinovjev, Kamenjev, Smirnov, Mračkovski in drugi] avgusta 1936, proces proti sedemnajsrerici [Pjatakov, Radek, Sokolnikov, Srebrakov in drugi] v začetku leta 1937 in proces proti enaindvajsetim [Buharin, Krestinski, Rakovski, Rikov in drugi] spomladi 1938. Vsi obtoženi so na javnih procesih priznali krivdo in bili usmrčeni.[5] Sredi leta 1937 je potekal tudi tajni proces proti maršalu Nikolaju Tuhačevskemu in skupini generalov Rdeče armade: [generalu Jakiru poveljniku Leningrada; generalu Uboreviču, poveljniku zahodnega vojaškega območja; generalu Korku načelniku vojaške akademije v Moskvi; generalu Primakovu, namestniku maršala Budjonija na položaju poveljnika konjenice; generalu Gamarniku, poveljniku politične uprave Rdeče armade in drugimi], ki so bili prav tako obsojenih na smrt).[6] Jagoda je bil leta 1937 aretiran. Na tretjem procesu proti Nikolaju Buharinu, Alekseju Rikovu in drugimi je bil v nadaljevanju procesa tudi sam obsojen na smrt.
Viri in druga branja
uredi- ↑ Encyclopædia Britannica
- ↑ Brockhaus Enzyklopädie
- ↑ Katalog Nemške nacionalne knjižnice
- ↑ Enciklopedija leksikonografskog zavoda, knjiga 3. Jugoslovenski leksikonografski zavod, Zagreb 1958.
- ↑ Štajner, Karlo. Vrnitev iz gulaga. Delo, Ljubljana 1982. (COBISS)
- ↑ Deutscher, Isaac. Stalin-Politična biografija. Globus, Zagreb 1977
- Štajner, Karlo. 7000 dni v Sibiriji (COBISS)
- Deutscher, Isaac. Stalin-Politična biografija. Globus, Zagreb 1977
Ta biografski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |