Celjski grofje

 

Družina je bila prvič omenjena okoli leta 1125, ko so se po Savinjski dolini imenovali gospodje iz Saunije (nemško von Soune), od leta 1173 pa po gradu Žovnek – žovneški gospodje (nemško von Sannegg). V Savinjski dolini so imeli v posesti poleg Žovneka še gradove Šenek, Liebenstein in Ojstrico, zaradi česar domnevajo, da gre za stransko vejo rodu grofice Heme ali njenega moža, savinjskega mejnega grofa Vilijema II.^[2]

Kot prvi Žovneški se pojavi Gebhard I. s pridevnikom »Savinjski« (de Soune, nobilis de Sauna) (umrl 1173). Njegov pridevnik je tudi glavni dokaz za njegovo poreklo. Gebhard I. je nastopil kot priča v dveh listinah, prva je bila izdana med leti 1117–1130, druga pa leta 1144. Dve leti kasneje 1146 se je pojavil Leopold I. (latinsko Liupoldus de Saunia). Tudi on je bil priča, mogoče brat ali sin Gebharda I. Med letoma 1173 in 1253 se je velikokrat pojavil med pričami Gebhard II. Žovneški (Gebhardus (nobilis de Sunek, Suneck, Sonegge, Seunek, Sevnek)) in ta naslov je rod tudi obdržal. Enkrat je rod nastopil tudi z imenom Lemberški (de Lengenburch) – v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim benediktinskim samostanom njegovemu opatu. Njegovega sina pa listina imenuje z običajnim pridevnikom Žovneški. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd Grad Lemberg (med Poljčanami in Šmarjem). Gebhard II. je umrl v visoki starosti. Imel je dva sinova Konrada I. (umrl 1255), ki je bil tudi viteški pesnik^[2] in Leopolda II.

Potem ko so se žovneški gospodje konec 13. stoletja leta 1278, postavili na stran Habsburžanov v bitki pri Dürnkrutu proti češkemu kralju Otokarju II. in v vojni proti Goriško-Tirolskim v bojih za češko krono, se je v 14. stoletju začel njihov vzpon. Po bojih za češko krono so v upravo prejeli zasedena posestva Goriško-Tirolskih v porečju Savinje. Leta 1308 so izročitvijo svojih gospostev Habsburžanom in hkratnim prejemom teh posesti nazaj v fevd postali habsburški vazali.^[3] Šele leta 1423 je Ernest Železni izročil Hermanu II. listino iz leta 1308, po kateri so imeli Celjski od Habsburžanov v fevdu svojo prej alodialno posest. S tem se je odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjskimi.

 

 

Grb Žovneških (levo) in Vovbrških (desno). Čeprav je Friderik I. kot grof Celjski dobil pravico združevanja obeh grbov je uporabljal izključno vovbrškega. Prvi primer kombinacije obeh grbov se pojavi šele v obdobju Hermana II.^[4]

Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1322 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež, hkrati pa pričnejo nakupovati posest na Kranjskem. To je bila podlaga da je 16. aprila 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil Ulrika I. v grofa. Družina se je odslej preimenovala po Celju.^[3] Grofovsko povzdignjenje je 30. septembra 1372 potrdil še cesar Karel.

 

Zadnji žovneški gospod in prvi celjski grof je bil Friderik I. (umrl 1360).

Velik porast posesti so celjski grofje dosegli, ko je vodstvo rodbine prevzel Herman II. (okoli 1365–1435). Konec leta 1392 je patriarh Janez Sobieslavski grofu Hermanu II. Celjskemu ex jure territoriali (ali soli) podelil patronat nad župnijami Vodice na Gorenjskem, Laško, Ponikva in Sv. Križ pri Rogaški Slatini na Štajerskem ter Leskovec pri Krškem in Šentrupert na Dolenjskem. Herman II. je leta 1396 rešil cesarja Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo na bojnem polju, v boju z Osmani pri Nikopolju; nakar se je Sigismund poročil še s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko (umrla 1451) okoli božiča leta 1405. Luksemburžani in Celjski so se tako povezali še krvno.

Zaradi zaslug pri Nikopolju je Sigismund Hermanu II. že leta 1397 podelil mesto Varaždin in gospostvi Vinico (Podravina) in Vrbovec (Zagorje) ter leta 1399 še grofijo Zagorje in jim v titulaturi dodal še naziv zagorski grofje. Leta 1405 so celjski grofje pridobili še Medžimurje s Čakovcem ter naslednje leto - 1407 – upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana (tako je Herman II. postal kraljev zastopnik z močjo regenta v celotnem hrvaškem kraljestvu). Ko je leta 1408 Sigismund ustanovil nov viteški red Zmajev viteški red, sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. (umrl 1454) poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na vrhu podpisnikov tega novega reda.

2. aprila 1415 jim je cesar podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, a so Celjani ta grad pustili Habsburžanom (ti so ga imeli v lasti od leta 1361, ko je izumrla Aufensteinska rodbina) zaradi nevarnosti izbruha vojne. 11. aprila 1415 je Sigismund podelil Celjskim tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji (v bistvu je potrdil samo pravico, ki so jo imeli že okoli 30 let). 28. aprila 1418 umre Friderik III. Ortenburški in s tem celjski grofje dobijo celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov (z njimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine (po moški strani); tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjske posesti in vse njihove nazive in pravice, ki jih fizično prevzamejo v posest 29. februarja 1420. Osamosvajanje celjskih grofov je napredovalo v letu 1423, ko so bili povzdvignjeni v neposredne državne gospode, leta 1431 pa je Sigismund podelil celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. Herman II. je 13. oktobra 1435 umrl. To je bil srednji vek.

 

 

 

 

Po poskusu v letu 1430 je 30. novembra 1436 cesar Sigismund Luksemburški grofe Celjske povzdignil v državni kneze Rimsko-nemškega cesarstva, jih tako razvezal odvisnosti od Habsburžanov in omogočil nastanek Celjske kneževine. Grofiji Celje in Ortenburg-Sternberg sta bili razglašeni za praporna fevda. Prav tako so dobili pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni (nemško hochgeboren).

Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s hrvaškimi Frankopani. Zatem je istega leta sledila krajša vojna med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom, v kateri so bili požgani številni gradovi, posestva, polja in povzročena velika škoda do marca 1438. Premirje so podpisali 23.oktobra 1440.

Po vojni so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, vendar so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel. Ta poravnava med Celjani in Habsburžani je vsebovala tudi obojestransko dedno pogodbo v letu 1443.^[5]

Sigismund Luksemburški je nasledstvo cesarske krone, Ogrske, Češke ter Zgornje in Spodnje Avstrije zagotovil svojemu zetu Albrehtu V., ki je postal rimsko-nemški kralj Albreht II., a razmeroma mlad umrl še pred rojstvom svojega prvega sina Ladislava.

Ladislav Posmrtni je bil vnuk Barbare Celjske in po očetu Habsburžan ter dedič ogrske in češke krone ter vojvodine Avstrije, zato je Ulrik II. kot Ladislavov bližnji sorodnik (bratranec Ladislavove matere) leta 1452 dobil skrbništvo nad otrokom. Tako so Celjani pridobili oblast v vojvodini Avstriji, po letu 1456 pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem.^[6]

 

Ulrik II. v naslednjih letih skrbi za Ladislavove interese, še posebej je aktiven na Ogrskem, kjer madžarski veljaki Ladislavu oporekajo dedno pravico do prestola. Celjan tako pride v odkrit spor z družino Hunyadi (oče János (Ivan) Hunyadi, sinova Ladislav in Matija, poznejši kralj Matija Korvin), ki se zanj tragično konča, saj je leta 1456 v Beogradu žrtev atentata.

Z umorom Ulrika II. Celjskega, 9. novembra 1456 v Beogradu, je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani. Čeprav je ob izumrtju vodja rodbine nosil knežji naziv, se Celjske v zgodovinopisju tradicionalno omenja z nižjim, grofovskim nazivom, katerega so imeli dlje (od leta 1341 do 1436; 95 let), medtem ko so bili knezi 20 let (med 1436 in 1456).

Poreklo žovneških svobodnih gospodov oziroma poznejših celjskih grofov ni točno znano. Askvinci so se v 11. stoletju nahajali približno na istem območju, kjer v 12. stoletju srečamo savinjske oziroma žovneške gospode, zato se domneva o askvinskem poreklu zdi najbolj verjetna.^[7] To je danes prevladujoče mnenje, po Pirchegerju pa je bil začetnik Žovneških neki Preslav, ki nosi slovansko ime.^[8] V preteklosti so iz celjskih grofov skušali narediti slovenske vladarje. Po Orožnu naj bi bili potomci karantanskih slovenskih prednikov.^[9]

Z današnje perspektive je treba zavzeti bolj nevtralno stališče. V času, ko se je slovenska narodna identiteta šele oblikovala, so nacionalisti potrebovali nacionalno mitologijo, podlago zanjo pa so našli tudi v vzponu celjskih grofov. Predpostavili so, da so bili uspešni, razvojno usmerjeni, drzni in bojeviti celjski grofje (vse to so lastnosti, ki jih je mlademu narodu še primanjkovalo) slovenskega/slovanskega porekla, in celo to, da so poroke in povezave z zahodnim delom Balkana, predstavljale poskus ustvarjanja nekakšne jugoslovanske države.^[10] Čeprav so bili ti pogledi zavrnjeni, so v negotovih razmerah v času pred drugo svetovno vojno in pred slovensko osamosvojitvijo Celjskim pripisali tudi slovensko državotvornost.^[10] Dejstvo pa je, da so pred pojavom moderne narodnostne identitete prevladovale regionalne oziroma deželne identitete.^[11] Posebnost slovenskih dežel je bila, da se je plemstvo oblikovalo med germanskim in slovanskim svetom; plemiške družine so pogosto prihajale iz nemških dežel, a so zaradi slovanskega zaledja in karantanske tradicije vsaj do konca 15. stoletja postajale dvojezične.^[12] Kot povzpetniški plemiči so Žovneški oziroma Celjski gotovo čislali uporabo nemškega jezika: že sredi 13. stoletja je neki Der von Sounegge, če je slednji res bil žovneški gospod, pisal trubadurske lirične pesmi v nemškem jeziku. Ko je Ana Celjska, nečakinja Hermana II., 150 let kasneje prišla na poljski dvor, ni znala drugega jezika kakor nemško (seveda iz zornega kota Poljakov).^[13] Toda na drugi strani najdemo Ulrika II. Žovneškega, ki je leta 1306 svoje kmete poučeval, kako omejiti škodo, ki so jo prinašali roji kobilic, torej je z njimi verjetno govoril slovansko.^[14] Ulrikova pravoslavna žena Katarina je po drugi strani še v 15. stoletju goriškemu grofu Lenartu napisala slovansko pismo v cirilici, pri čemer se je Lenart te pisave lahko priučil le v času bivanja na dvoru Celjskih, kjer so tedaj bivali tudi pravoslavni duhovniki.^[13] Celjski grofje tudi niso imeli »nemškega« (avtoritarnega) družinskega karakterja - razmerje med grofovskimi brati po klasifikaciji družin namreč prej kaže na obstoj slovanske komunitarne družine.^[15] Z vidika deželne identitete in uporabe slovanskega in germanskega jezika izvorno poreklo celjskih grofov (ki se ga sploh ne da z gotovostjo določiti) izgubi na pomenu, saj se po svoji dvojezičnosti in srednjeveški identiteti niso v ničemer razlikovali od večine ostalega plemstva na tleh današnje Slovenije. Najverjetneje se niso imeli ne za Slovence (to je arhaičen izraz za Slovane) in ne za Nemce, ampak so bili, kakor pravi Igor Grdina, predvsem sebi lastni.^[13]

 

 

• Grad Žovnek (sedež žovneških gospodov) (1130–1456),
• Celjski grad (1333–1456),

   

• Grad Arnež - Heroldhof (1437–1456),
• Grad Cmurek (1386–1401),
• Grad Bistrica (1368–1456),
• Braslovče, trško naselje,
• Grad Dravograd (1387–1456),
• Grad Dobrna,
• Grad Ekenštajn pri Gorici pri Velenju (1335–1456),
• Grad Forhtenek pri Šoštanju (1322–1456),
• Grad Freudeneck pri Hrastniku (1308–1456),
• Grad Gornji Grad (1350–1456),

• Grad Konjice (1365–1456),
• Grad Kunšperk pri Bistrici ob Sotli (1395–1456),
• Grad Tabor nad Laškim (1336–1456),
• Grad Lemberg pri Šmarju (1228–1456),
• Grad Libenštajn pri Preboldu (1288–1456),
• Grad Limbuš pri Mariboru (1365–1456),
• Grad Livank v Tuhinjski dolini,
• Mozirje,
• Grad Muta nad Muto v Dravski dolini (1425–1456),
• Grad Klauzenštajn pri Zidanem mostu (1336–1456),
• Grad Kostrivnica pri Rogaški Slatini (1322/1329–1456),
• Grad Koprivnik – tudi Rabensberk pri Moravčah (~1395–1456),
• Grad Ojstrica nad Taborom v Savinjski dolini (1280–1456),
• Grad Planina – Planina pri Sevnici (1340–1456),
• Grad Pakenštajn pri Šmartnem ob Paki (1339–1456),
• Grad Podsreda (1338–1456),
• Grad Prežin (1344–1456),
• Grad Rifnik pri Šentjurju pri Celju,
• Grad Rogatec s trškim naseljem Rogatec (1301–1456),
• Dvorec Strmol pri Rogatcu (1301–1456),
• Grad Strechau/Ströchau) na Gornjem Štajerskem,
• St. Peter oder Freyenthurn,
• Grad Soteska – tudi Soteški grad pri Veliki Pirešici,
• Grad Stopnik – tudi Beli grad ali Hekenberk (1442–1456),
• Grad Šalek v Šaleški dolini (1335–1456),
• Grad Šenek pri Polzeli (1288–1456),
• Župnija Šentrupert,
• Grad Šoštanj (1322–1329 in 1333–1456),
• Grad Švarcenštajn pri Velenju (~1322–1456),
• Grad Turn pri Velenju (1322–1456),
• Grad Vojnik (1363–1456),
• Grad Vrbovec (Verbovec) (1360/1367–1456),
• Grad Vuzenica (1366–1456),
• Grad Waldstein (1363–1436),
• Grad Weissenegg pri Gradcu (prej Türnlein) (1363–1456),
• Zavodnje pri Vojniku,
• Grad Zbelovo pri Poljčanah (1439–1456),
• Žalec (1363–1456),
• Grad Žamberk (1331–1456),
• Grad Žaženberk (1363–1456),
• Grad Žlemberk (1365–1443),
• Grad Žusem (1364–1404 in 1437–1456).

• Grad Rožek (Rudolfseck) (1367–1456),
• Grad Štatenberk v Gornjem Mokronogu, (1418–1431),
• Wildon,
• Grad Postojna (1372–1432),
• Grad Vajškra pri Beljaku (1392–1436).

• Grad Bela peč pri Ratečah (1431–1456),
• Gradič Češnjice pri Moravčah (1367–1456),
• Grad Čušperk pri Grosupljem (1418–1456),
• Stari grad pri Otočcu (1418–1456),
• Grad Polhov gradec (1364–1456),
• Grad Erkenštajn (1381–1456),
• Grad Fridrihštajn (1423–1456),
• Grad Goričane (1418–1456),
• Grad Hošperk (1435–1456),
• Grad Kamen pri Begunjah (1418–1456),
• Kočevje (1418–1456),
• Grad Kostel (1418–1456),
• Grad Knežija, (Knežji pot) (1369–1456),
• Grad Kravjek (~1418–1456),
• Grad Krško (~1351–1358–1456),
• Grad Kostanjevica (1418–1431),
• Grad Krupa (1418–1456),
• Grad Lanšprež (stari grad) (~1367–1456),
• Lipniški grad pri Radovljici (Pusti grad pod Jelovico) (1418–1456),
• Grad Lož (1418–1456),
• Litija trg (1418–1431),
• Grad Mehovo pod Gorjanci (1376–1456),
• Moravče, (1418–1456),
• Grad Mirna (1339–1456),
• Ortneški grad pri Ribnici (1418–1456),
• Grad Podvin (1418–1456),
• Grad Poljane (1418–1456),
• Grad Radeče s trgom (1336–1456),
• Radovljica trg (1418–1456),
• Grad Rekštanj (1381–1456),
• Grad Ribnica (1418–1456),
• Grad Rožek (Rudolfseck) (1376–1456),
• Grad Sicherstein (1376–1407),
• Grad Smlednik (1328–1456),
• Grad Štatenberk v Gornjem Mokronogu (1367–1386),
• Šrajbarski turn (1436–1456),
• Grad Turn pri Preddvoru (1455–1456),
• Grad Trebnje (1418–1456),
• Grad Vipava (1357–1456),
• Grad Višnja Gora (1386–1431),
• Grad Žebnik (1336–1456),
• Grad Žužemberk (1376–1456).

• Grad Hartneidstein pri Volšperku (1363–1425),
• Grad Kamen v Podjuni pri Škocjanu (1358–1456),
• Grad Kellerberg pri Beljaku (1418–1456),
• Grad Mannsberg pri Krappfeldu (1362-1372),
• Grad Ortenburg z Ortenburško grofijo (1418–1456),
• Grad Prägrad ob Osojskem jezeru (1377–1456),
• Grad Rothenthurn pri Špitalu (1418–1450),
• Grad Strmec na Koroškem z grofijo Strmec (1418–1456),
• Grad Sommeregg pri Špitalu (1418–1456),
• Črni grad (Hochenwart) pri Kostanju (1418–1456),
• mesto Špital ob Dravi in Grad Špatrjan v Spodnji Dravski dolini,
• mesto Beljak (1392–1436),
• Šterska gora ali Dovernik nad Trgom (1418–1456)
• Grad Vivšnik pri Rudi v Podjuni (1363–1425).

Z darilnimi listinami iz 14. in 17. avgusta 1397 in 27. januarja 1399 je ogrski kralj Sigismund grofu Hermanu II. podaril celotno Zagorsko grofijo s številnimi posestvi, med drugimi:

• mesto Varaždin (14. avgust 1397–1456),
• Grad Vinica v Zagorju (17. avgust 1397–1456),
• Grad Vrbovec v Zagorju (17. avgust 1397–1456),
• mesto Vrbovec (17. avgust 1397–1456),
• Grad Veliki Tabor pri Desiniću (17. avgust 1397–1456),
• mesto Krapina (1399-1456),
• Grad Krapina (1397–1456),
• Grad Klenovnik (1399–1456),
• Grad Cesargrad (Klanjec) (1399–1456),
• Grad Belec (1315–1334 in 1399–1456),
• Grad Kostel pri Pregradi (1399–1456),
• Trdnjava Lepoglava (1399–1456),
• Grad Lobor - Pusti Lobor (1399–1456),
• Grad Oštrc (1399–1456),
• Dvorec Trakoščan (1399–1456),
• Grad Legrad v Medžimurju (1399–1456),
• Grad Medvedgrad (1399–1456),
• Grad Čakovec, mesto Čakovec in posest Medžimurje (1405–1456),
• mesto Gradec pri Zagrebu (1406–1434),
• Grad Samobor in mesto Samobor (1415–1456),
• Grad Steničnjak pri Karlovcu (1415–1456),
• Grad Klokoč pri Karlovcu (1415–1456),
• mesto Koprivnica,
• Grad Mali Kalnik Gornja Reka pri Križevcih,
• Grad Garić – Moslavačka gora,
• Grad Kamenica (1399–1456),
• Grad Kamengrad pri Krapini (Štajngrad) (1406–1456),
• Grad Kalnik pri Križevcih (1452–1456),
• Grad Rakovec (1440–1456),
• Grad Stupnik (1437–1456),
• Grad Štrigova,
• Grad Turnišče,
• Grad Bela tudi Pusta Bela na Konščici (1445–1456),
• Grad Greben (1445–1456).

• Grad Bužim ali stara Čava (1429–1456),
• Grad Japra (1429–1456),
• Grad Krupa z gospostvom (pred 1429–1456),
• Grad Kostajnica z gospostvom (1440–1456).

• Fugger Germadnik, Rolanda (2006). K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje: Pokrajinski muzej Celje. COBISS 229647616. ISBN 961-6411-06-3.
• Grdina, Igor (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje: Fit-Media. COBISS 7628089.
• Habjan, Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana: Društvo 2000. COBISS 71736064.
• Hepe, Boštjan (2011): Zgodovina carine od antike do konca druge svetovne vojne. Iz: Hepe, Boštjan (ur.): Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske osamosvojitve Arhivirano 2014-07-14 na Wayback Machine.. Ljubljana, Carinska uprava Republike Slovenije. Str. 13-54.
• Kos, Dušan (2005). Vitez in grad : vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 219524608. ISBN 961-6500-82-1.
• Kosi, Miha (2012). Grajska politika - primer grofov Celjskih. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 60, številka 3, str. 465-494.(COBISS)
• Makarovič, Gorazd (2008). Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS 239883008. ISBN 978-961-213-173-9.
• Mlinar, Janez (2005). Podoba celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. COBISS 223533312. ISBN 961-237-135-0.
• Mlinarič, Jože (1998). Celjani in njihov odnos do samostanov (v Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja izd.). Celje: Pokrajinski muzej Celje. COBISS 9169160.
• Orožen, Janko (1971). Zgodovina Celja in okolice, 1. del (v Celjski zbornik izd.). Celje: Kulturna skupnost v Celju. COBISS 3285761.
• Sitar, Sandi (1999). Sto pričevanj o slovenski zgodovini. Ljubljana: Prešernova družba.
• Štih, Peter (1996). Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske (v Grafenauerjev zbornik izd.). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Filozofska fakulteta; Maribor: Pedagoška akademija. COBISS 3141474.

• Banfi, Jaka (2024). Celjski grofje in orodja cerkvene politike: patronat, odvetništvo in dobrotništvo. Kronika, letnik 72, številka 2, str. 219-246.
• Banfi, Jaka (2024). Celjski grofje kot fevdni gospodje in njihov fevdni dvor. Prispevki za novejšo zgodovino: zbornik Andreja Studna, letnik 64, številka 1, str. 18-34.
• Banfi, Jaka: Klientela celjskih grofov: doktorska disertacija. Ljubljana, 2023
• Banfi, Jaka (2022). Uprava grofov Celjskih (1341-1456). Kronika, letnik 70, številka 1, str. 21-58. (COBISS)
• Banfi, Jaka (2023). Nekaj o položaju celjskih grofov in srednjeveškem plemstvu sploh. Kronika, letnik 71, številka 1, str. 29-42.