Krščansko demokratska unija Nemčije

 

 

Medtem ko sta Adenauer in Erhard sodelovala z nenacističnimi strankami na desnici, si je CDU kasneje prizadevala za marginalizacijo svoje desne opozicije. Izguba antikomunizma kot politične teme, sekularizacija in kulturne revolucije v Zahodni Nemčiji, ki so se zgodile od šestdesetih let prejšnjega stoletja, so ogrozile preživetje CDU.

Angela Merkel v svoji kampanji leta 2005 ni želela izraziti eksplicitnih krščanskih stališč, hkrati pa je trdila, da njena stranka ni nikoli izgubila koncepta vrednot. Merklova in predsednik Bundestaga Norbert Lammert sta želela pojasniti, da sklicevanja CDU na "prevladujočo kulturo" pomeni "strpnost in skupno življenje".^[17] Po mnenju strankarskega analitika Stephana Eisela je njeno izogibanje vprašanju vrednot morda imelo nasprotni učinek, saj ji ni uspelo mobilizirati osrednjega volilnega telesa stranke.^[18]

CDU uporablja načela krščanske demokracije in poudarja "krščansko razumevanje ljudi in njihove odgovornosti do Boga." Članstvo CDU v praksi sestavljajo ljudje, ki so pripadniki različnih religij, pa tudi neverujoči posamezniki. Politike CDU izhajajo iz političnega katolištva, katoliškega socialnega učenja in političnega protestantizma ter ekonomskega liberalizma in nacionalnega konzervativizma. Stranka je sprejela bolj liberalne gospodarske politike v kanclerskem mandatu Helmuta Kohla (1982–1998).

CDU kot konservativna stranka podpira strožje kaznovanje zločinov in vpletenost Bundeswehra v primere domačih protiterorističnih ofenziv. Kar zadeva priseljence, CDU podpira pobude za vključevanje priseljencev z jezikovnimi tečaji in si prizadeva za nadaljnji nadzor priseljevanja. Dvojno državljanstvo bi po njihovo moralo biti dovoljeno le v izjemnih primerih.

Zunanjepolitično se CDU zavzema za evropsko povezovanje in tesne odnose z Združenimi državami Amerike. Stranka nasprotuje vstopu Turčije v Evropsko unijo in predlagala privilegirano partnerstvo. Poleg kršenja človekovih pravic, CDU Turčiji očita tudi nepriznavanje Cipra, kar je v nasprotju s politiko EU.

CDU je vladala v štirih velikih koalicijah na zvezni ravni in številnih deželnih koalicijah s Socialdemokratsko stranko (SPD), s Zavezništvom '90 / Zelenipa tudi v koalicijah na deželni in lokalni ravni. CDU ima uradno odločitev kongresa stranke, ki prepoveduje koalicije in kakršno koli sodelovanje z Levico ali Alternativo za Nemčijo.^[19]

 

Kongres stranke je najvišji organ CDU. Sestane se vsaj vsaki dve leti, določi osnovne smernice politike stranke, odobri program in odloča o statutu CDU.

Kongres stranke CDU sestavljajo delegati regionalnih združenj CDU, tujih združenj in častni predsedniki. Deželna združenja pošljejo natanko 1000 delegatov, ki jih morajo izvoliti deželne ali okrožne konvencije. Število delegatov, ki jih lahko pošlje regijsko združenje, je odvisno od števila članov združenja šest mesecev pred kongresom stranke in rezultata zadnjih zveznih volitev v posamezni zvezni deželi. Vsa tuja združenja, ki jih je priznal zvezni izvršni odbor, pošljejo na kongres stranke vsakega delegata, ne glede na število članov.

Zvezni odbor je drugo najvišje telo in se ukvarja z vsemi političnimi in organizacijskimi zadevami, ki niso izrecno rezervirane za kongres zvezne stranke. Zaradi tega ga pogosto imenujejo manjši kongres stranke .

Zvezno izvršno predsedstvo CDU vodi stranko na zvezni ravni. Izvaja sklepe zveznega kongresa stranke in zveznega odbora ter sklicuje kongres zvezne stranke. Predsedstvo CDU je odgovorno za izvrševanje resolucij zveznega izvršnega odbora in tekoče in nujno poslovanje. Sestavljajo ga vodilni člani zveznega izvršnega odbora in ni organ CDU v Nemčiji.

Pred letom 1966 so vsoto članstva v organizaciji CDU le ocenjevali. Številke po letu 1966 temeljijo na seštevku od 31. decembra preteklega leta. Leta 2018 je imela CDU 420.240 članov.^[20]

Leta 2012 je bila povprečna starost članov 59 let. 6 % krščanskih demokratov je bilo mlajših od 30 let.^[21] Študija fundacije Konrad Adenauer iz leta 2007 je pokazala, da je bilo 25,4 % članov žensk in 74,6 % moških. Udeležba žensk je bila v nekdanjih vzhodnonemških državah višja z 29,2 % v primerjavi z 24,8 % v nekdanjih zahodnonemških državah.^[22]

 

 

CDU in Krščanska socialna unija na Bavarskem (CSU) sta nastali po drugi svetovni vojni in sta bili zaskrbljeni zaradi krščanskega pogleda na svet. V Bundestagu je CDU zastopana v skupni frakciji s CSU. Ta frakcija se imenuje CDU / CSU ali neformalno Unija. Njena osnova je zavezujoč sporazum, imenovan Fraktionsvertrag med obema stranema.

CDU in CSU imata skupno mladinsko organizacijo, Junge Union, skupno dijaško organizacijo, Schüler Union Deutschlands (de), skupno študentsko organizacijo Ring Christlich-Demokratischer Studenten in skupno organizacijo Mittelstand Mittelstands- und Wirtschaftsvereinigung (de) .

CDU in CSU sta pravno in organizacijsko ločeni stranki; njihove ideološke razlike so včasih vir konfliktov. Najbolj opazen in resen tak dogodek je bil leta 1976, ko je CSU pod vodstvom Franza Josefa Straußa na strankarski konferenci v Wildbad Kreuthu prekinila zavezništvo s CDU. Ta odločitev je bila kmalu zatem razveljavljena, ko je CDU zagrozila, da bo na Bavarskem kandidirala proti CSU.

Odnos CDU do CSU ima zgodovinske vzporednice s prejšnjimi krščansko-demokratičnimi strankami v Nemčiji, pri čemer je Katoliška sredinska stranka delovala kot nacionalna katoliška stranka v celotnem Nemškem cesarstvu in Weimarski republiki, medtem ko je Bavarska ljudska stranka delovala kot bavarska različica. 

Od ustanovitve je bil CSU bolj konzervativen kot CDU. CSU in dežela Bavarska sta se odločili, da ne bosta podpisali temeljnega zakona za Zvezno republiko Nemčijo, saj sta vztrajali pri večji avtonomiji posameznih dežel.^[23] CSU in svobodna dežela Bavarska imata ločen policijski in pravosodni sistem (značilen in ne-zvezen) in sta aktivno sodelovali v vseh političnih zadevah Bundestaga, nemške vlade, Bundesrata, parlamentarnih volitvah nemškega predsednika, Evropskem parlamentu in srečanju z Mihailom Gorbačovom v Rusiji.

 

Fundacija Konrad Adenauer je think-tank center CDU. Imenuje se po prvem kanclerju Zvezne republike Nemčije in prvem predsedniku CDU. Fundacija ponuja politično izobraževanje, izvaja znanstvene raziskave za ugotavljanje dejstev za politične projekte, štipendira nadarjene posameznike, raziskuje zgodovino krščanske demokracije in podpira ter spodbuja evropsko združevanje, mednarodno razumevanje in sodelovanje na področju razvojne politike. Njegov letni proračun znaša približno 120 milijonov evrov in se večinoma financira z denarjem davkoplačevalcev.^[24]

Pomembne podorganizacije CDU so naslednje:

• Junge Union (JU), skupna mladinska organizacija CDU in CSU.
• Krščansko-demokratično združenje zaposlenih (CDA)
• Evangeličanska delovna skupina CDU / CSU (EAK, skupaj s CSU), ki predstavlja protestantsko manjšino v stranki.
• Združenje krščansko-demokratičnih študentov (RCDS), študentska organizacija stranke.
• Lesbian and Gay Members of the Union (de) (LSU), ki zastopa LGBT+ člane CDU.

• Seznam krščanskih demokratičnih strank
• Seznam političnih strank v Nemčiji
• Strankarske finance v Nemčiji

1. ↑ »Parteien: CDU und SPD verlieren Mitglieder – Grüne legen deutlich zu«. 16. januar 2020 – prek Die Zeit.
2. ↑ ^{2,0 2,1} Frank Bösch (2004). Steven Van Hecke (ur.). Two Crises, Two Consolidations? Christian Democracy in Germany. Christian Democratic Parties in Europe Since the End of the Cold War. Leuven University Press. str. 55–78.
3. ↑ ^{3,0 3,1} Ulrich Lappenküper (2004). Michael Gehler (ur.). Between Concentration Movement and People's Party: The Christian Democratic Union in Germany. Christian Democracy in Europe Since 1945. Zv. 2. Routledge. str. 21–32.
4. ↑ ^{4,0 4,1} Martin Steven (2018). Mark Garnett (ur.). Conservatism in Europe – the political thought of Christian Democracy. Conservative Moments: Reading Conservative Texts. Bloomsbury. str. 96.
5. ↑ »Germany«. Europe Elects. Pridobljeno 13. novembra 2020.
6. ↑ Conradt, David P. (2015), »Christian Democratic Union (CDU)«, Encyclopædia Britannica Online, Encyclopædia Britannica, pridobljeno 16. decembra 2015
7. ↑ Miklin, Eric (november 2014). »From 'Sleeping Giant' to Left–Right Politicization? National Party Competition on the EU and the Euro Crisis«. JCMS: Journal of Common Market Studies. 52 (6): 1199–1206. doi:10.1111/jcms.12188. S2CID 153758674.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
8. ↑ Boswell, Christina; Dough, Dan (2009). Bale, Tim (ur.). Politicizing migration: opportunity or liability for the centre-right in Germany?. Immigration and Integration Policy in Europe: Why Politics – and the Centre-Right – Matter. Routledge. str. 21.
9. ↑ Hornsteiner, Margret; Saalfeld, Thomas (2014). Parties and the Party System. Developments in German Politics 4. Palgrave Macmillan. str. 80.
10. ↑ Detterbeck, Klaus (2014). Multi-Level Party Politics in Western Europe. Palgrave Macmillan. str. 105.
11. ↑ Mark Kesselman; Joel Krieger; Christopher S. Allen; Stephen Hellman (2008). European Politics in Transition. Cengage Learning. str. 229. ISBN 978-0-618-87078-3. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
12. ↑ Sarah Elise Wiliarty (2010). The CDU and the Politics of Gender in Germany: Bringing Women to the Party. Cambridge University Press. str. 221. ISBN 978-0-521-76582-4. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
13. ↑ Martin Seeleib-Kaiser; Silke Van Dyk; Martin Roggenkamp (2008). Party Politics and Social Welfare: Comparing Christian and Social Democracy in Austria, Germany and the Netherlands. Edward Elgar. str. 10.
14. ↑ Sven-Uwe Schmitz (2009). Konservatismus. VS Verlag. str. 142.
15. ↑ Janosch Delcker (28. avgust 2017). »Where German parties stand on Europe«. Politico.
16. ↑ »Das Corporate Design der CDU Deutschlands« (PDF). 17. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. marca 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
17. ↑ Paul Gottfried (fall 2007).
18. ↑ Stefan Eisel: Reale Regierungsopposition gegen gefühlte Oppositionsregierung Die Politische Meinung, Dezember 2005.
19. ↑ »Präsidium und Bundesvorstand der CDU Deutschlands zum Tod von Walter Lübcke«. Christlich Demokratische Union Deutschlands. 24. junij 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.
20. ↑ Andrea Shalal (26 July 2018).
21. ↑ »Ausnahme Piraten und Grüne: Parteien laufen Mitglieder weg« (v nemščini). N-tv. 28. maj 2012. Pridobljeno 17. oktobra 2018.
22. ↑ "Die Mitglieder der CDU" (in German).
23. ↑ Dieter Wunderlich (2006).
24. ↑ "2010 Annual Report" Arhivirano 2016-03-06 na Wayback Machine. (in German). p. 93.

• Bösch, Frank (2004). Steven Van Hecke (ur.). Two Crises, Two Consolidations? Christian Democracy in Germany. Christian Democratic Parties in Europe Since the End of the Cold War. Leuven University Press. str. 55–78. ISBN 90-5867-377-4.
• Cary, Noel D. (1996). The Path to Christian Democracy: German Catholics and the Party System from Windthorst to Adenauer. Harvard University Press.
• Green, ur. (2015). Understanding the Transformation of Germany's CDU. Routledge.
• Kleinmann, Hans-Otto (1993). Geschichte der CDU: 1945–1982. Stuttgart. ISBN 3-421-06541-1.
• Lappenküper, Ulrich (2004). Michael Gehler (ur.). Between Concentration Movement and People's Party: The Christian Democratic Union of Germany. Christian Democracy in Europe since 1945. Routledge. str. 21–32. ISBN 0-7146-5662-3.
• Mitchell, Maria (2012). The Origins of Christian Democracy: Politics and Confession in Modern Germany. University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-11841-0.
• Wiliarty, Sarah Elise (2010). The CDU and the Politics of Gender in Germany: Bringing Women to the Party. Cambridge University Press.

• Uradna spletna stran Christlich Demokratische Union Deutschlands
• Uradna spletna stran Evropske ljudske stranke