Simon Jenko 2019

Spoštovana publika, Jenkovih proslav se je od njegove smrti pred 150 leti zvrstilo že mnogo. Po Jenku so bile poimenovane ulice in šole, odkrivali so mu plošče in kipe in na vseh teh dogodkih, ki so se jih udeleževali celi vlaki ljudi, je bilo izrečeno mnogo lepih in tehtnih besed. Veliko resnic se je iz leta v leto tudi ponavljalo, saj je človek pozabljivo bitje in tudi kulturno načitanim poznana dejstva rada uidejo iz glave. Ponavljanje je pač del proslavnega rituala, nič ni narobe z njim.

In vendar se vsakič vsak govornik na tem mestu vneto trudi, da bi o pesniku povedal kaj svežega, manj znanega, pozabljenega ali spregledanega. Ali pa da bi na poznana dejstva pogledal iz drugega zornega kota in ga tako približal današnjemu času. Kaj lahko napravim literarni zgodovinar, česar niso storili že znameniti predhodniki? Posegel sem po nekoč težje dostopnem gradivu, ki ga imamo danes v digitalni kopiji, in iz njega prebral, kako je potekalo Jenkovo ustoličevanje na slovenskem Parnasu. Odlomki so zanimivi že zaradi arhaičnega jezika.

Tri dni po Jenkovi smrti, 21. okt. 1869, je liberalski časnik Slovenski narod, ki je začel izhajati leto poprej v Mariboru, trikrat tedensko, poročal: »Umrl je 18. t. m. v Kranji eden najboljih pesnikov slovenskih, Simon Jenko.« Dva dni za tem se je Matej Vodušek razpisal o pogrebu:

»Tam kjer počiva Preširen že dvajset let, smo zanesli včeraj ob pol 5 popoldne našega slavnega pesnika, Simona Jenkota. Osoda, pri obeh skoraj enaka, je hotela, da v smrti vkupaj počivata. […] Od kdaj je začel bolehati, tega ne vem, ko se je v Kranj preselil, gotovo ni bil več zdrav, neka otožnost iz neznanih vzrokov se mu je brala na liri, bil je malo besedi in pesniški duh je v njem opešaval; meseca septembra je začel kri bljuvati in potem je od dne do dne slabeji prihajal. Pred desetimi dnevi se je vlegel in vkljub dobri postrežbi je tako oslabel, da k zadnjemu ni več prijateljev poznal, ki so ga prišli obiskovat. 18. t. m. ob dveh popoldne je po dolgem vojskovanji s smrtjo mirno zaspal. Sprevod njegov je bil, kakoršen se spodobi slovečemu pesniku, jako slovesen. Med tujimi gosti prišedšimi k pogrebu od vseh strani, omenjam posebno pevce ljubljanske čitalnice, ki so prinesli seboj lavorikov venec, na kterem je visel trak v narodnih barvah z napisom „pevci pevcu" in ga na trugo položili. Tudi tukajšne nježne roke so pripomogle in kinčale trugo s cvetlicami in zelenimi venci.

Ob določeni uri pridejo pevci ljubljanske in kranjske čitalnice s črno ovitima zastavama pred hišo mrtvega, kjer je že velika množina ljudstva čakala in ko so duhovni odmolili, zapojejo ljubljanski pevci pesem, kranjski pa vzdignejo trugo. Sprevod, ki mu ni bilo konca ne kraja, se giblje proti pokopališču, za križem je šla mladina, potem za združenima zastavama ljubljanski in tukajšni pevci, za temi častita duhovščina, ki je zastonj umrlega sprevajala, in za trugo nepretrgana vrsta prijateljev, znancev in tujih. Celo mesto je bilo na nogah. Pogreb je bil jako ginljiv; ko so pustili truplo v črno prst, so leteli venci, cvetlice, traki za njim in slovenski zastavi ste se nagnili nad tihim grobom. Združeni pevci so zapeli „Blagor mu" in „Jamica". Težko smo se ločili od kraja, kjer smo pokopali spet enega dragega Slovenca. Predno pa iz pokopališča odidejo, se postavita zastavi križema nagnjeni na Preširnovem grobu, ki je bil z lahkim snegom pokrit, in ljubljanski pevci mu milo pesmico zapojejo. To je kratek popis žalostne svečanosti. Zgubili smo moža, po kterem se joče slovenska modrica in žaluje ves slovenski narod. K zadnjemu naj še omenim tukajšne čitalnice, ki je po svojih udih vse stroške tega pogreba na se vzela, kajti Simon Jenko je bil Aristides, qui non reliquit, unde efferretur [ki ni zapustil niti toliko, da bi bilo za pogreb].^[1] Pokopali so ga prav slovesno. Bodi mu zemlja lahka!« (SN 23. 10. 1869)

Novice so dodale, da je »nazočih bilo tudi mnogo prijateljev in sošolcev njegovih, kteri so mu na prezgodnjem grobu darovali solzice ljubezni in spoštovanja«, da je lovorov venec položil dr. Lovro Toman in da so se nosačem krste pridružili »v znamenje slavjanske vzájemnosti tudi vrli sinovi naroda českega, štirje gospodje c. k. katastralni uradniki. Tako smo izročili prav slovesno hladni zemlji truplo pesnika Naprej zastava Slave.« (Novice 27. 10. 1869)

Prav kmalu po smrti so se v zvezi z Jenkovo literarno zapuščino začele pojavljati skrbi:

»Simona Jenka literarna zapuščina je baje, kakor se nam je poročalo, precej bogata. Kakor pa vemo, Simon Jenko v zadnjih letih zarad svoje telesne bolehnosti, kakor tudi zarad duševne pobitosti ni skoro ničesa slovstveno delati mogel. Torej je ona zapuščina iz njegovih prejšnjih let. Pa že ko je Jenko svoje pesmi […] izdajal, vemo da jo mnogo svojih prej natisnenih, in tudi nenatisnenih proizvodov sam zavrgel. Našlo se bode torej v njegovi zapuščini, če je tako obširna kakor čujemo, več stvari, ki so iz njegovih mlajših let in bi brez kritike izdane, Jenkovemu imenu in pesniški slavi več kvari nego koristi delalo. Zatorej naj se nam ne šteje v zlo, ako že zdaj opominjamo, naj oni gospodje, kterim je v roke prišla, izroče jo zanesljivi kritično razbirajoči roki tacih mož, ki so Jenka kot pesnika natančneje poznali in vede njegovo sodbo strinjajo s svojo lastno, kakor so: Stritar, Levstik, Erjavec.« (SN 30. 10. 1869)

Zadrege spominjajo na tiste ob Prešernovi smrti, ko so se kulturni skrbniki zbali, da ne bi v javnost ne prišli kakšni pesnikovi manj spodobni verzi. Upravičeno, saj sta jih pisala oba, Prešeren in Jenko (za radovedneže – Ognjeplamtič). Čez dva meseca je anonimni pisec (menda Fran Levstik, ki je bil prva literarna avtoriteta tistega časa) kritično komentiral namero, da se Jenku postavi spomenik, češ naj raje beremo njegove pesmi:

»Pesnik Simon Jenko je umrl, in zbirajo se novci za njegov spominek. To je hvalno; vendar bi se drznili o tej priliki nekaj opomniti! Jenko si je najlepši spominek postavil sam. Ta spominek so njegove pesni, ktere je 1865. leta založil gosp. Giontini v Ljubljani, ter jih ima še mnogo na prodaj po 60 kr., v ličnem platnu vezane po 1 gld. 20 kr., z zlato obrezo po 1 gld. 50 kr. Da se teh pesni že ni prodalo toliko, kolikor so vredne, tega je krivo nekoliko naše knjigotržje samo, nekoliko naša znana maloskrbnost o slovstvenih stvareh, naj bodo prve vrste, kakoršne so Jenkove pesni, ali srednje veljavnosti, kakoršnih je mnogo drugih. Ni pripravnejše dobe od zdanje, Slovence opomniti, kaj so dolžni Jenkovemu duhu, kteri je morebiti celo neznan mnogim, ki so pripravljeni, dati novce za spominek od kamena. Razen Stritarja za Preširnom ni bilo slovenskega pesnika Jenkove cene. Naj bi torej Slovenci izvrstno duševno delo Simona Jenka naglo pokupili in čitali, ter s tem najprvo pokazali, da ga v resnici čislajo, in slovstvo bode imelo več koristi, nego od kamena, kterega vendar pesniku tolike vrednosti nikakor ne odgovarjamo.« (SN 21. 12. 1869)

Simon Jenko je za razliko od marsikaterega drugega klasika ni prav nič čakal pred vrati slovenskega parnasa, v domači literarni panteon je bil sprejet že za življenja. Pri tem je sodelovala šola z vključevanjem njegovih pesmi v berila – Jenko je, kot je vestno preštel Zoran Božič, med slovenskimi klasiki v čitankah na 5. mestu, takoj za Prešernom, Levstikom, Vodnikom in Jurčičem (za njim so ostali Gregorčič, Tavčar, Aškerc), z upoštevanjem sodobnih avtorjev pa na desetem. Učbeniški avtor je postal že v svojem 26. letu starosti, še preden je izdal pesniško zbirko.

V svoja predavanja o slovenski književnosti ga je vključil prvi slovenski literarni zgodovinar profesor Fran Levec. Njegovi dijaki na goriškem liceju so predavanja zapisovali in to rokopisno literarno zgodovino iz leta 1872/73, komaj tri leta po Jenkovi smrti, smo s študenti postavili na splet. Ker knjižno še ni izšla, ni širše poznana.

Levec je odgovoren za sloves Jenka kot pesnika Sorškega polja, ki je »najlepše slovensko polje. Sava dere po sredi v globoki strugi i hiša Jenkovega očeta je stala ravno na bregu.« Na Jenka »je imelo tak upljiv, da moramo njegove pesni prav ceniti stoprv potem, ko smo vidili to polje i vživali vso krasoto, katero nam ono daje.« Poudaril je, kako rad je imel Jenko strica patra Miklavža (Nikolaja), ki je bil v Novem mestu profesor in je Simona vzdrževal; ko je umrl, je žaloval po stricu, kot da bi bil njegov oče. Iz prve roke je poročal o Jenkovem značaju in obnašanju: »Jenko je bil majhen mož, lepe brade, držal se je vedno čmérno, brez viržinke ga nij nikedo vidil. Bil je zadnji čas ves obupan, mrzelo mu je živenje, i v tem Preširnu ves enak. Zaradi tega ga je mogel le malokedo njegovih prijateljev prenašati. Sedel je ves popoludne pri maselcu vina, ali pa na pragu svojega stanovanja i pušil, ter nij nobenega mimogredočega pozdravljal. Filozofiral je posebno rad o veri, o bogu i. t. d. Bil je ateist.« »Govoril je malo i če je govoril, pičil je gotovo s kakim dovtipom. […] Sam pravi: "Star sedemnajst sem komaj let, – Zaničeval že skoraj ves sem svet."« 

Na Dunaj je zaradi finančne stiske prišel leto dni za sošolci in študiral najprej jezikoslovje, potem pravo, vendar študija ni dokončal. »Živel pa je, kakor večina slovenskih dijakov na univerzi v revi i nadlogi, kakor popisuje v pesni Trojno gorje!

Jenko je zaslovel s pesmima Naprej in Pobratimija. »Te pesni so peli prvič na Dunaji […]1860, ko so pervikrat Preširna slavili. Pelo je nad 200 pevcev pred mnogoštevilnim občinstvom. Od tega časa se datira skladateljeva i pisateljeva slava.« Fran Levec je hud na politika in pisatelja Luka Svetca, ki je bil kriv, da je Jenko pesniško obmolknil: Luka »Svetec je pisal o njem tako nesramno kritiko v "Novicah", da je nij take v slovenskem slovstvu. Najlepše pesni je v blato teptal. To je Jenka tako žalilo, da od tistega časa nij nič več pisal. Novice so moralično ubile Jenka.«

Kaj lahko za sklep rečemo o Simonu Jenku, da bi bilo zanimivo slovenskemu kulturnemu popotniku, ki ga zanese mimo tegale spomenika? Simon Jenko je svojčas z borbeno pesmijo Naprej zastava Slave ustregel panslovansko razpoloženim rojakom, ki so v Prešernovih verzih pogrešali vojaške podjetnosti; ni čudno, da je bila pesem v 19. stoletju del železnega repertoarja čitalniških prireditev pri nas, pri Čehih in Hrvatih in je danes himna Slovenske vojske. Literarna zgodovina bolj ceni njegovo elegično bivanjsko liriko (preko 80 njegovih pesmi je uglasbeno in so ponarodele), še bolj pa njegovo kratko prozo (Spomini, Tilka in Jeprški učitelj), ki je prva slovenska umetniška proza, zelo drugačna od predhodnih verskovzgojnih pripovedi.

Po Jenku se imenuje nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, literarna pot, ducat ulic, trg, dve šoli, gostilna, krajevna skupnost, kulturno društvo, vodnjak poezije, kulturni dnevi, o njem so napisane knjige, razprave, desetine diplomskih nalog … – dovolj dokazov, da je praški Šmonca, kot ga je imenoval Ivan Pregelj, vitalen član slovenske prve literarne lige. Ostane zaradi tega Podreči, Prašam in Mavčičam kaj manj Jenka? Ne, nikakor. Samo na te kraje je lahko vezana zavest, da je Jenko zrasel prav tu in da je prav ta prostor dal barvo in ime njegovi literaturi. Jenko spada v slovenski literarni kanon v prvi vrsti kot pesnik Sorškega polja.

1. ↑ Citat je iz Aristidovega življenjepisa, ki ga je napisal rimski pisec Kornelij Nepot – hvala Matjažu Babiču za pojasnilo in popravek sprva napačnega prevoda.