Digitalna humanistika na Slovenskem

Ne, religija ravno ni, prav gotovo pa je predmet, ki vanj verjamem in od njega veliko pričakujem. Kaj pa mi drugega ostane, če nočem biti član nazaj zazrte kulturpesimistične humanistične črede.

Tole bo v naštevalnem slogu. Z opravičilom vsem, ki vidijo humanistiko v zarisu sintetičnih vélikih zgodb, prikladnih za esejistično polaščanje, tistim pa, ki so preklopili na seznamsko dojemanje sveta in se nad njim celo navdušujejo, pa zgolj v pojasnilo. Esejizem živi iz manka informacij, ki jih pišoči nadomešča s svojimi domnevami, sklepanjem in retoriko, obilje podatkov pa od njega terja, da se prej seznani z njimi in jih upošteva. Tako zmanjka prostora, časa in volje za dopolnjevanje »iz svojega« in žal tudi za užitek v špekulaciji, improvizaciji in slogu; žal zato, ker je škoda vsakega izgubljenega užitka. Ključni razlogi za menjavo kulturne paradigme, ki jo uteleša digitalna humanistika (DH), so porast in dostopnost informacij ter orodij za njihovo obvladovanje. Špekulativna vélika zgodba je postala za razmnožene podatke pretesna, našli so si novo, ustreznejše bivališče – podatkovno zbirko.

Da bi DH lahko poiskali in pokazali nanjo, moramo imeti njen opis. Definicija 'humanistika, ki si pomaga z računalnikom', ne zadošča, saj brez računalnik danes ni mogoče preživeti niti kondukterju na vlaku, skladiščniku in natakarici, kaj šele ljudem, ki se poklicno ukvarjajo z besedili. Ta ki tipka svoje članke na računalnik, še ne zasluži oznake digitalni humanist, saj bi bili potemtakem digitalni humanisti skoraj vsi. Pod DH si v soglasju z geslom na Wikipediji predstavljamo računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo.

Opazovati vznik pojma DH pomeni slediti samorefleksiji stroke. Glede na tradicionalno opozicijo med humanistiko in znanostjo je termin problematičen. Njegov obstoj vendarle dokazuje, da je pomiritev konfliktnega razmerja med tema »dvema kulturama« (v sintagmi DH znanost reprezentira izraz digitalni) možna in celo zelo plodna.

Poročilo o slovenski DH bo iz dveh kosov: najprej bom naštel inštitucije, ljudi in objave, ki se zavestno uvrščajo v DH (ta del je iz drobnih dejstev, saj je zavest o obstoju DH kot samostojne discipline še precej sveža in neutrjena), in potem še tiste akterje in pojave, ki se označujejo z drugimi imeni, ustrezajo pa DH po metodah. Kako drugačno in napornejše bi bilo takole pregledovanje pred dvajsetimi leti, ko podatkovnih zbirk, iz katerih bom črpal, še ni bilo na obzorju! Naj bo prispevek tudi demonstracija novih iskalnih možnostih.

Inštitucije, ki bi imela v naslovu DH, pri nas ni; v telefonskem imeniku je več deset podjetij, ki imajo v opisu dejavnosti izraz digitalen, takih s humanistiko pa je zgolj devet, v glavnem univerze in inštituti. Zastonj iščemo tudi organizirane dejavnosti, ki bi se promovirale pod nekoč običajnejšim sinonimom humanistično računalništvo.

Za redke novejše domače objave pove Cobiss]: na konferenci Digital Resources and Knowledge Sharing: The Future of Information Sciences na Filozofski fakulteti v Zagrebu so leta 2009 Jan Jona Javoršek, Tomaž Erjavec in Petra Vide Ogrin poročali o digitalni izdaji Slovenskega biografskega leksikona, 2011 je bila z deskriptorjem digitalna humanistika opremljena knjiga Marka Juvana Literary studies in reconstruction, 2012 pa tematska številka Slavistične revije Prostor v literaturi in literatura v prostoru (2012) v uredništvu Urške Perenič. To je prvi večji rezultat raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, ki ga vodi Marko Juvan in je zasidran v obsežnih zbirkah biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov. Iskanje z angleškim izrazom digital humanities in s starejšim humanities computing (HC) ponudi nekaj več knjig, povečini klasiko s tega področja: Richarda W. Baileyja Computing in the Humanities (1982), The digital word: Text-based computing in the humanities v uredništvu Georga P. Landowa and Paula Delanyja (1993), zbornik Digital humanities s konference v Marylandu 2009 in zbornik The spatial humanities: GIS and the future of humanities scholarship (2010) v uredništvu Davida J. Bodenhamerja.

Seveda ni samo vsebina publikacij tista, ki narekuje uporabo deskriptorja DH, ampak strokovne kompetence bibliotekarja, ki je opravil vnos v bibliografijo, oz. slovenskih avtorjev, če so poučili bibliotekarko o predmetnem področju. Doslej so z njim označevali objave s treh humanističnih področij, biografike in bibliografije, jezikoslovja in literarne vede: leksikografijo, označevanje besedil, knjižnične kataloge in prostorsko literarno vedo. Vnose so opravile bibliotekarke na SAZU in IJS, kjer so kupljene knjige na izposojo.

Digitalna knjižnica Slovenije (dLib) prikliče na zaslon troje objav najnovejšega datuma: konferenčni zbornik Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov v uredništvu Maje Božič in Igorja Zemljiča pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije 2010, intervju z londonskim medijskim teoretikom v časopisu Tribuna in zbornik Opis stanja na področju raziskovalnih podatkov v Sloveniji Janeza Štebeta in sodelavcev, ki je nastal v okviru projekta Arhiv družboslovnih podatkov na FDV 2012 in je dostopen na spletu pod licenco Creative commons. V zborniku o prostem dostopu sta Mojca Šorn in Jurij Hadalin v članku o spletnem portalu Zgodovina Slovenije – Sistory: Prost dostop do dosežkov slovenskega zgodovinopisja poročala o evropskem projektu Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities (DARIAH), ki si prizadeva vzpostaviti digitalno raziskovalno infrastrukturo in ima pri tem težave, ker DH po Evropi še ni splošno sprejeta. Iz zbornika Opis stanja, pri katerem sem s komentarji sodeloval tudi sam, citiram uvodno oznako DH: »Naraščanje podatkov vodi v t. i. 'četrto paradigmo' podatkovno usmerjenih znanosti [...] in botruje nastanku novih področij, kot so 'računalniška biologija' ali pa 'digitalna humanistika'.« Tu sem presenečen našel informacijo, da se v povezavi z DARIAH razvija portal slovenske znanstvene digitalne humanistike SIDIH. Naslov sramežljivo skritega spletišča, ki je za zdaj šele agregat oz. kazalo poznanih DH-lokacij, sem nemudoma razkril na diskusijskem forumu Slovlit.

Odkar nam je informacijski družbi sovražna informacijska pooblaščenka s prepovedjo iskanja slovenskih imen in priimkov spridila Novo besedo, pogosteje pokukam v besedilni korpus Gigafida, ki se tej civilizacijski sabotaži začuda uspešno upira. Tu se pokaže, da je izraz DH utemeljil Matija Ogrin leta 2005 v uvodni besedi O znanstvenih izdajah in digitalni humanistiki za zbornik Znanstvene izdaje in elektronski medij: »Na tem ozadju je razumljivo, zakaj odklanjamo termin humanistično računalništvo in se zavzemamo za pojem digitalna humanistika − če naj osnovna poimenovanja izvirajo iz bistva stvari in kažejo nanj. Bolj neposredno povedano: med tehnologi je najti ljudi z visoko ravnjo humanističnega mišljenja; med humanisti pa je moč kmalu naleteti na ljudi, ki ob stiku s tehnologijo jenjajo misliti kot humanisti.« (Sam sem se do te in do podobnih terminoloških dilem opredelil v predavanju Imena popularnosti leta 2011.)

Relativno počasno in pozno uveljavljanje termina DH je mogoče spremljati v arhivu diskusijskega foruma Slovlit, ki od leta 1999 dalje kontinuirano povezuje literarne zgodovinarje, jezikoslovce in druge humanistično zainteresirane intelektualce, trenutno blizu 1500 članov. Obvestila sem kot moderator foruma povečini povzemal s foruma Humanist, ki je od 1987 naprej ključno mesto za distribucijo mednarodnih informacij o DH in prostor živega dialoga in samorefleksije nove stroke, skratka nedosežni zgled podalpskemu Slovlitu. Tu je bil pojem prvič zapisan 15. 11. 2007 v predstavitvi portala JISC za DH v Bristolu in Londonu. Kako sta termina DH in HC tekmovala v angleško govorečem prostoru, lepo ilustrira Googlov Ngram Viewer.

Januarja 2009 sem povabil »vse, ki se prištevajo k digitalnim humanistom«, k pisanju bloga Dan v življenju digitalne humanistike, ki bo dokumentiral dejavnost DH-srenje po celem svetu na dan 18. marca. Tega dne dne sem objavil povezavo na svoj dnevniški zapis. Poročal sem o uporabi Wikipedije v seminarju, o uporabi podatkovne zbirke za analizo slovenskega zgodovinskega romana, o Slovlitu in o preizkusnem predavanju Urške Perenič, ki je govorila o empiričnem in sistemskem pristopu v literarni vedi. Pisanje dnevnika na dan DH je prišlo v vsakoletno navado (vseh digitalnohumanističnih blogarjev je 320) in poročanje o njem na Slovlitu prav tako (2010, 2012).

29. 1. 2009 sem, »ker v digitalno humanistiko sodi tudi Slovlit«, objavil manifest digitalne humanistike, kakor sem ga prevedel s povezave na seminarski blog Univerze v Kaliforniji; manifesta tam ni več, neko poznejše besedilo z enakim naslovom pa ima drugačno vsebino, tako da je slovenski prevod po spletu okoliščin edino pričevanje o spreminjajočem se opisu nove discipline:

digitalna humanistika je skupek raziskovalnih praks, ki jim tisk ni več ekskluzivni ali normativni medij za produciranje in objavljanje spoznanj,
spočetka je bila usmerjena v analizo tiska, zdaj vedno bolj tudi v analizo digitalnih medijev,
v prvi fazi je izhajala iz kvantitativne analize velikih podatkovnih zbirk, za naprej jo zanimajo tudi kvalitativne in interpretativne metode,
interdisciplinarnost ji pomaga spremenit izraz in metode znanstvenega dela,
njeno geslo so prosto dostopni viri,
utopična je tudi z zahtevami po nefiksiranem, nedokončanem, neumestljivem ... znanju,
zavzema se za kreativno spodkopavanje tradicionalne avtorske zakonodaje (copyrighta),
kopijo ceni bolj kot original, v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje',
zahteva skupinsko delo, kolaboracijo in sprejemanje nerutinskih, tveganih odločitev,
digitalnemu humanistu je zelo mar za publiko, zato skuša svojo znanost napraviti veselo in zabavno ter prestopa meje svoje akademske inštitucije,
cilj ni končni izdelek, ampak proces izdelovanja sam,
obvladuje jo wikinomika: množična produkcija, množično avtorstvo, množično uredništvo,
ne gre ji za novo občo kulturo niti za množico privatnih diskurzov, ampak za povezovanje individualnih izraznih in kulturnih praks,
briše razliko med učiteljem in učencem,
nastopa proti tradicionalni humanistiki, ki jo drobijo (balkanizirajo) nacije, jeziki in metode,
predlaga novo organizacijo humanističnih panog:

oddelki za književnost naj postanejo oddelki za študije tiska (tekstologija, konstrukcija avtorstva, jezikovne forme, zgodovina knjige in tiska, odnos med tiskom in digitalnimi mediji ...)
oddelek za analize diskurza
oddelek za primerjalne medijske (avdio-vizualne, taktilne, virtualne (immersive) študije)
oddelek za digitalno kulturno kartografiranje
oddelek za kulturno analitiko (ki uvaja kvantitativno analitično metodologijo na velikih zbirkah kulturoloških podatkov)

Naslednje leto (4. 7. 2010) sem neuspešno pozival k prevodu še enega manifesta digitalne humanistike. Na Slovlitu smo brali še o razpisu doktoratov iz DH v Angliji (29. 11. 2009) in o novih številkah revije Digital Humanities Quarterly na temo digitalnih besedilnih raziskav (2. 12. 2009, 22. 11. 2011). Wikipedija, metafora novih razmerij moči v humanistiki, se je pojavila v intervjuju z digitalno humanistko Julio Flanders 24. 8. 2010 in se je zdela vredna takojšnjega prevoda:

Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi Wikipedije. Označil jo je za veliko intelektualno grožnjo, kot vir, ki mu ni mogoče zaupati, ker ne vemo, kdo je napisal članek in koliko od prebranega je resnično. To me je šokiralo kot eklatanten primer ideje, da moramo vedeti, katere reči so resnične, da bi vedeli, ali si jih je treba zapomniti ali ne, in simptomatičen za presojo uspešnosti oz. neuspešnosti našega izobraževalnega sistema. Kar Wikipedija ponuja novi generaciji bralcev, je priložnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične. Presoje na osnovi svojega branja več različnih virov in ponotranjenja več različnih perspektiv. Brez tega kritičnega pogleda tudi najboljši in stokrat potrjeni vir ne bi smel biti vir, ki bi mu brezpogojno zaupali. Slepo zaupanje v resnična dejstva je po mojem slabše od kritične izpostavljenosti desetim napačnim faktom.

Leta 2011 je Slovlit objavljal povezave na univerzitetna predavanja iz DH (15. 9. 2011), vabil na bližnje konference na teme DH (6. 10. 2011), poročal o premajhni udeležbi humanistov v debati o prihodnjem znanstvenem komuniciranju, ki gre skozi radikalne spremembe, in priporočal povezovanje z digitalno ozaveščenimi bibliotekarji. S pojavom repozitorijev, v katerih so sveže disertacije takoj na voljo, je npr. ugasnila potreba po monografiji, ki je bila do zdaj v humanistiki dokaz agilnosti mladega znanstvenika (23. 10. 2011).

2012 je DH ena izmed Slovlitovih osrednjih tem. Kolegi na zahodu so prispevali prvi statistični pregled razprostranjenosti DH po svetu (21. 1. 2012) in bili deležni kritike, ker so zanemarili DH v neangleško govorečem svetu. Univerza v Leipzigu je vabila na poletno šolo DH (25. 5.), poročal sem o angleški knjižici o digitalni humanistiki, ki so jo sestavili študentje sami (31. 8.); podobno si predstavljam tudi udeležbo študentov pri slovenističnih publicističnih načrtih. Veteran DH Matt Kirschenbaum se je spraševal, kaj naj počne DH na oddelkih za anglistiko (30. 10.), nekdo v Los Angeles Review of Books se je strastno razburil čez DH, češ da leposlovje ni isto kot podatki (31. 10.), izšla je tematska številka revije Culture machine o DH s članki o novem konceptu avtorstva v digitalni dobi, estetiki kode, sodelovalnih medijih itd. (21. 11.), nekje se je pojavilo opozorilo na odlično revijo Computer and humanities. Z veseljem (in z zavistjo) sem poročal o beograjskem Centru za digitalne humanističke nauke, ki vodi projekt Transpoetika, leksikografsko in publicistično platformo za srbski jezik (27. 11.). Trdim, da je bila slovenska jezikoslovna in literarnovedna javnost o dilemah in dosežkih svetovne DH dobro obveščena.

Obstajajo še drugi slovenskimi digitalni humanisti, poleg tistih, ki jih je razkrila bibliografija? Iz 2000 članov obsežnega adresarja diskusijskega foruma Humanist sem napaberkoval peščico posameznikov z našega konca (prav mogoče je, da sem koga izpustil): bibliotekar iz NUK-a Veselin Mišković, antropologinja Irena Šumi z Inštituta za narodna vprašanja, študentka na univerzi v Alberti, Kanada, Mihaela Ilovan, pravnik in filozof Boštjan Zupančič, sociolog in literarni zgodovinar Igor Kramberger, literarni komparativist z Univerze v Novi Gorici Aleš Vaupotič in slovenist Miran Hladnik; v forumskih debatah smo po mojem spominu sodelovali le zadnji trije.

Digitalna humanistika in literarna veda. Sam nisem hudo zaslužen za vkoreninjenje termina DH pri nas. Literarne zgodovine sem se šel tako, kot to načrtuje DH, vendar sem metodo imenoval drugače: empirična ali preštevalna (kvantitativna) literarna zgodovina. V članku Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda leta 1995, ki govori o potrebi po prenovitvi tradicionalne humanistike z uporabo računalnikov, sem se skliceval na članek Petra Denleyja The computer revolution and »redefining the Humanities« iz knjige Davida S. Mialla Humanities and the Computer (1990) in na zbornik, ki ga je izdal IJS, Računalniška obdelava jezikovnih podatkov (1985). V članku Količinske in empirične analize v literarni vedi (1995) sem pisal o ustanavljanju humanističnih računalniških centrov po svetu in iz tematske številke revije Poetics, ki sta jo uredila Rolf A. Zwaan in Dietrich Meutsch 1990 (revija mi je bila zgled digitalnohumanistične prakse), uporabil izraza literarno in jezikoslovno računalništvo. O uporabi podtkovnih zbirk sem pisal še v člankih Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje (1995) in Kako je ime metodi (2001).

DH-teme sem začelo ponujati v programu podiplomskega predmeta Metodologija literarne vede, ki je stopil v veljavo s prvim letnikom bolonje 2009/10. Odgovore na vprašanje kaj je to digitalna humanistika sem si sposodil iz kurikulov drugih univerz, iz revije Glottometrics in še od kod in poslušalcem zaupaval nedosežno željo po predmetniku DH, ki bi vseboval interdisciplinarno humanistično znanje iz literature, umetnosti, nacionalne in svetovne zgodovine, eno leto statistike, študij programskega jezika in formatov xml, css, php, html, šolo urejanje videa in slik, označevanja besedil po principih TEI, klasifikacije umetnostnih objektov ter zgodovino DH. Leta 2009 sem na portal Academia.edu med svoje raziskovalne interese vpisal tudi ključno besedo DH. Nedavno sem na Wikiknjigah zastavil knjigo Nova pisarija, nekakšno nadgradnjo starega Praktičnega spisovnika iz leta 2002, in v njej predvidel sveže poglavje Digitalna humanistika.

Zgodovina publikacij, ki bi jih danes uvrstili pod nalepko DH, se je začela 1977 s konkordančnim Slovarjem Prešernovega pesniškega jezika nemškega slavista Petra Scherberja, tako rekoč vzporedno z objavo Index Thomisticus jezuita Roberta Buse, ki velja za začetnika DH. Literarnozgodovinska podjetja so sledila jezikoslovnim zgledom (Denis Poniž, Numerične estetike in slovenska literarna znanost, 1982; Jure Zupan, Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog? 1994). Sam sem uporabil računalniško podatkovno zbirko za pripravo grafikonov, ki so ilustrirali razmerje med dolžino in vrstnimi imeni za pipovedno prozo (Povest, 1991), in za žanrske analize v knjigi Slovenska kmečka povest (1990). Brez podatkovne zbirke ne bi bilo tudi knjige Slovenski zgodovinski roman (2009). Aktualni literarnozgodovinski projekt te vrste je popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja Slovensko leposlovje na spletu (2010).

Na podatkovnih zbirkah temeljijo slovenistične literarnovedne disertacije zadnjih deset let in več (Aleksander Bjelčevič, Dejan Kos, Alenka Žbogar, Mateja Pezdirc Bartol, Marijan Dović, Urška Perenič, Aleksandra Bizjak, Robert Jereb, Zoran Božič), kar je Marko Juvan pogumno označil kot zametek ljubljanske empirične literarnovedne šole. Posamezne objavljene razprave so razločno v domeni DH, čeprav jih bibliografija ni opremila z ustreznim deskriptojem, npr. o atribuciji avtorstva (Marijan Dović, Marko Limbek). Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki, spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del. Najperspektivnejši segment DH se zdi korpusno jezikoslovje, ki bi zaslužilo samostojno predstavitev.

Obdobju podatkovnih zbirk je sledila digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je prav gotovo na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni tudi študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. V Elektronskih znanstvenokritičnih izdajah slovenskega slovstva na ZRC SAZU so teksti označeni po smernicah konzorcija TEI, na Videolectures se krepi zbirka posnetih predavanj.

Tretja faza v razvoju slovenske DH nosi komplicirano ime distribuirana kooperativna omrežna produkcija znanja, gre pa preprosto za neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo (gl. portal Literatura), geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi. Na Wikipediji smo od akademskih humanistov najbolj zavzeti slovenistični literarni zgodovinarji, svoje projekte pa imajo še zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi idr. V slovenističnem seminarju je mdr. nastalo geslo Digitalna humanistika, ki ga pozna samo še osem jezikov na Wikipediji; vabim k njegovi dopolnitvi.

Kot naslednjo fazo širjenja vpliva DH v literarni vedi si predstavljam javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, za pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacij oseb in dogajalnih shem. Humanistične znanstvene objave (s področja literarne vede npr. Slavistična revija) se počasi selijo v digitalno okolje, kot je PKP (Public Knowledge Project), kjer je predviden prostor za revije (Open Journal System), za konference in za knjige in kjer se utrjuje zavest o nuji proste dostopnosti vsega človeškega znanja.

Naj opozorim na največjo nevarnost, ki preti zarisani digitalnohumanistični utopiji, to je restriktivna avtorska zakonodaja, ki agresivno zaustavlja zastonjsko objavljanje informacij in prost ter enostaven dostop do njih. Urad informacijskega pooblaščenca s ščitenjem posameznikove zasebnosti v škodo kar najbolje obveščenega in zato kompetentnega in odgovornega državljana ter na račun javnega dobra spodjeda javne informacijske servise in s tem spodkopava socialno državo in informacijsko družbo. Še bolj žalostno je, da se pismouki, ki sistematično brišejo cele skladovnice javno dostopnih slikovnih in drugih informacij, sklicujoč se na najbolj zadrte interpretacije nedomišljene in digitalnemu svetu popolnoma neustrezne avtorske zakonodaje, pojavljajo celo na sami Wikipediji, tj. v prostoru, ki mu pripisujem vlogo nove civilizacijske paradigme. Toda: ker nam ni do zatona civilizacije, se ne bomo vdali! -- Miran Hladnik

Prispevek je bil 10. dec. 2012 objavljen na poletnih straneh AirBeletrina,[1] rubrika Esej, od 12. dec. 2013 pa je dostopno na Wikiverzi. --Hladnikm (pogovor) 13:16, 13. december 2013 (CET)