O izdajstvu

Pred nekaj dnevi smo na drugi strani savske doline, na Jelovici, proslavili obletnico ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941. Dan prej, 4. avgusta, so tule ustanovili Storžiški bataljon, prvi bataljon na Slovenskem. Združili sta se dve četi, borcev je bilo skupaj 63, komandant Jože Pesjak je glavnino takoj povedel proti Begunjam osvobajat zapornike, neoboroženih 21 pa je ostalo tu in so jih naslednjega dne Nemci zaradi izdaje napadli, osem ustrelili in jih zmetali v ogenj goreče lovske koče, ki jo je na tem mestu malo prej dal postaviti tržiški tovarnar Verbič. Njihova imena so vklesana v skalo. Do napada na begunjske zapore ni prišlo, Storžiški bataljon so Nemci v pobočjih Dobrče razbili in je prenehal obstajati.

Nemške policiste iz 181. rezervnega bataljona so do koče vodili tržiški petokolonaši.^[1] Zgodovinar Jože Dežman po zapiskih Janka Tišlerja pri izdaji izpostavlja vlogo ovaduha Gabrijela Sušnika, ki je med nemškim napadom pobegnil in se Nemcem predal ter jim o Storžiškem bataljonu poročal dan pozneje. Ti so ga imeli za partizana, sicer ga ne bi 4. decembra 1941 v Dragi ustrelili kot talca, njegovo družino pa poslali v taborišče. Petokolonaši so šli po vojni v emigracijo, če niso partizani z njimi obračunali že prej. Med njimi je bil pleskar Alojz Spiller (Špiler) iz Trbovelj, ki je bil po očetu Nemec (folksdojčer): 3. februarja 1942 ga je likvidiral aktivist Stane Bečan - Fajfca, ki pa je že aprila 1942 padel tudi sam.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da so bile te zgodnje partizanske žrtve odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati), z nevtralnega stališča so to konvertiti (spreobrnjenci), če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji, če gre za pripadnike druge skupnosti, so to petokolonaši, če razkrivajo zaupne notranje informacije, dobijo ime žvižgači. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k uničenju svoje skupine – izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ločiti moramo med odpadniki in izdajalci. Do odpadništva od svoje skupine ima pravico vsakdo. Začelo se je s Črtomirjem (zapustil je »vero staršev« in prestopil med sovražne kristjane), ki ga ima pol Slovencev za junaka, druga polovica pa za antijunaka. Znani slovenski odpadnik je bil v 19. stoletju Dragotin Dežman, eden najsposobnejših ljudi svojega časa, predviden za Levstikovega naslednika, torej za slovenskega nacionalnega voditelja, ki pa so mu rojaki zaradi "farške potuhnjenosti" začeli presedati do te mere, da je prestopil k Nemcem, začel se je podpisovati Karel Deschmann in postal glavni slovenski nasprotnik. O drugih Dežmanih zdajle ne bi.

Zdi se, da smo Slovenci do odpadnikov in do izdajalcev prizanesljivejši od drugih narodov: sodelavci okupatorja postajajo celo nacionalni junaki, kot da bi bilo izdajstvo nekaj naturnega. Mogoče smo do odpadništva bolj tolerantni zato, ker med Slovenci res ni vedno lahko živeti, ker smo včasih zares naporen narod. Nad Slovenci ni težko zdvomiti: Ivan Cankar je iz dvoma rojake zmerjal s hlapci in drhaljo, Tomaž Šalamun se je »utrudil podobe svojega plemena in se izselil«, tudi sam si pogosto rečem, da s slovenstvom, kot nam ga vsiljuje trenutna oblastna garnitura, tj. s folklornim slovenstvom židane marele in tenstanega krompirja, nočem imeti prav nič skupnega.

V mirnem času je seveda mogoče filozofsko relativizirati opozicijo med zvestobo skupnosti in odpadom od nje, prilagajanje zunanjim razmeram je pomembna preživitvena strategija, saj so skupnosti, ki so se sposobne prilagajati, pač trajnejše od tistih, ki so obsojene na eno samo nespremenljivo kolektivno identiteto.

Čas, v katerem živimo, pa ni miren, ampak prej nemiren čas. Politiki nas nenehno prepričujejo, naj se sprijaznimo z izrednimi razmerami, nekateri ga razumejo celo kot vojni čas in želijo z aktualnim sovražnikom (zloglasnim virusom) obračunavati kar z vojnim letalstvom. V tem nemirnem času sem žal tudi sam prisiljen odpovedati se pisani množici vmesnih izbir, ki delajo življenje pestro, lepo in kvalitetno. V dilemi zvestoba : odpad od skupnosti se odločam za zvestobo, to je za držo tistih 63 partizanov, ki so se na tem mestu pred 79 leti odločili za upor proti okupatorju in to odločitev drago plačali. Zaradi takih ljudi sploh še obstajamo kot skupnost. Brez takih upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želel živeti.

• Storžiški bataljon. Wikipedija.
• Damjan Renko: Spominska slovesnost ob 77. obletnici nemškega napada na Storžiški bataljon. Policijsko veteransko društvo Sever Gorenjska. [2018].
• Damjan Renko: Pozabljeni junak Franc Mrak 1907-1942. Kranj: ZB Kokrica, 2016. COBISS
• Tržič z okolico v letih 1941/42. Issuu 30. 3. 2020.
• Ustanovitev Storžiškega bataljona. Geopedija.
• Gašper Ločniškar: Gverilsko bojevanje proti okupacijskim silam na Slovenskem v letu 1941. 2004.

1. ↑ Nikolaj Klemenc, Edmund in Rudolf Stransky, Viljem Amann, Frenk Čarman, Anton Šuster, Anton Kavčič, lovec Meglič (Lofnekov) – slednja dva naj bi bila po spominu Tineta Tomazina glavna – in še osem drugih.