Andrej Gosar

Rojstvo	30. november 1887({{padleft:1887|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})
Smrt	21. april 1970({{padleft:1970|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) (82 let)
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija[d]  Avstro-Ogrska[d]
Poklic	ekonomist, sociolog, pravnik, politik, pravoznanec, učitelj

Andrej Gosar, slovenski politik, ekonomist in profesor , 1887–1970.

• Vsa umska izobrazba ne pomaga nič, če je srce skvarjeno, če je volja oslabela.^[1]

• Veliko premoženje daje samo po sebi človeku moč nad drugimi ljudmi in s tem tudi vpliv na družbene razmere in njihov razvoj. (zapis iz leta 1933)^[2]

• Zaradi tega krščanski delavski pokret ne more in ne sme hoditi po potih marksizma, ki je, kot smo videli, z ekonomskega in socialnega vidika vprav v osnovi zgrešen. Kajti marksizem, namreč pravi, zares dosledni marksizem vobče ne more biti realen, konstruktiven in reformatičen, marveč je lahko le ekstremističen, negativen in revolucionaren. V tem tiči njegova moč in privlačnost.^[3]

• Naravni red in zdrava pamet zahtevata, naj skrbi najprej vsak sam zase in za svojo blaginjo. Delati na to, da bi to skrb in odgovornost prevzela družba ali država, se pravi postavljati naravni red stvari na glavo. Kdo pa je tista družba, ki naj bi za ljudi bolje in uspešneje skrbela, kakor zmorejo to ljudje sami?^[4]

• Tako sem v tej borbi za novi, sodobni krščansko-socialistični nazor ostajal v resnici skoraj popolnoma sam, brez izdatne podpore od katerekoli strani. Še več, prav tiste organizacije in tisti vodilni ljudje v njih, ki so na zunaj veljali za pristaše moje smeri, so s svojim nagibanjem in končnim zaletom v marksizem pravo krščansko-socialistično smer predstavili v popolnoma zgrešeni luči in ji tako največ škodovali.^[3]

• Na področjih, kot so gospodarstvo, kultura, razne stanovska združenja…lahko in morejo odločati tisti, ki jih to zadeva. O vseh teh stvareh naj v določeni meri odloča tudi lokalna skupnost. Država bi morala imeti le tiste pristojnosti, ki so v korist širše skupnosti.^[5]

• Gospodarimo zato, da moremo živeti, ne živimo pa zato, da bi gospodarili.^[6]

• Zgodba s sporazumom nam je na lastni koži dokazala, da ne more noben narod politično živeti in napredovati, ako se sam za to ne trudi,temveč polaga vso skrb in odgovornost za svojo bodočnost v tuje roke.

• Socialna pravičnost namreč zahteva, da je vsem ljudem dana možnost človeka vrednega in njihovemu stanu primernega življenja.

• Stvar je nujna in ne trpi nobenega odlašanja. Ne smemo prezreti, da se je ravno položaj Slovencev v Jugoslaviji po sporazumu s Hrvati močno spremenil. Postali smo proti svoji volji nek mrtev del državne celote, brez pravega skupnega in brez zadostnega lastnega življenja. Ravno v tem pa je največja nevarnost sednjega našega stanja, pa naj si bo za nas same ali za državo kot celoto. V teh težkih dneh ravno mi Slovenci ne smemo biti le pasiven trpen objekt vladanja in upravljanja brez pravega sodelovanja in brez prave soodgovornosti, marveč moramo zaživeti posebno močno narodno in politično življenje, moramo postati zares živ in aktiven ud državnega organizma. (o sporazumu Cvetković-Maček)

• Čim več kdo ima, tem manj je njegovo, tem bolj je samo oskrbnik, dolžan svoje imetje uporabljati v občo korist.^[7]

• Vem, da boste zmagali vi. Toda kljub temu ne morem z vami, ne danes in ne bom mogel takrat. (odgovor na ponudbo Borisa Kidriča in Josipa Vidmarja, da se avgusta 1941 pridruži OF)^[8]

• Naša vnema za resnico in pravico mora biti brezpogojna, se ne sme ravnati po tem, kaj nam je v prid in kaj v škodo. Biti mora popolnoma neodvisna od kakršnih koli osebnih ali skupinskih, na primer rodbinskih, stanovskih, strankarskih in drugih takih kolektivnih interesov in koristi.(zapis iz leta 1943)^[9]

• Toda sedaj po študiju obeh teh zvezkov sem popolnoma ozdravljen in kličem vsem g. duhovnikom, posebno mlajšim, kličem vsem izobražencem, starešinam in akademikom, posebno onim, ki hočejo biti učitelji in voditelji delavskega ljudstva, vsem kličem: v roke Gosarjevo knjigo, v roke oba zvezka in jih naravnost z napeto pozornostjo preštudirajte od prve do zadnje strani. (Anton Bonaventura Jeglič, slovenski škof)^[5]

• Tu vidimo, koliko je Gosar študiral, se trudil in razglabljal. Če bi ga smeli z drugimi našimi delavci primerjati, bi rekli, da je sociološki Veber. Kar je Veber v filozofiji, to je Gosar v sociologiji. (Josip Jeraj, slovenski pisatelj in duhovnik)^[5]

• Gosar je bil po študiju in po delovanju ekonomist, torej človek denarja in valutnih usod, poklicno človek najintimnejšega drobovja tega našega sveta, katerega dušo – se pravi valuto – najbolje dokazuje svetovna gospodarska kriza. Sredi te materialne realnosti je Andrej Gosar ostal kakor Jacques Maritain realist, nedovzeten za utopijo, čeprav ne za neki racionalni ideal, kakor na primer dokazuje njegova rezerviranost do krščanskega socializma in odprtost ideji samoupravljanja, s katero se je ves opojil Edvard Kardelj, a z nemogočo marksistično aplikacijo. Imamo torej opraviti s človekom, ki je sredi vrhunca mitološke evforije ostajal z nogami na zemlji s stvarnim razgledom na temeljna medčloveška dejstva, kakor so gospodarske družbe in še posebej narodna skupnost. Gre torej za racionalen odnos do stvari in zgodovine, za odnos, iz katerega bi rad skušal ubežati posebno član malega naroda. Zato ostaja Gosar referenca za vse, za katere je resnica pred utopijo in stvarnost pred ideologijo. (Alojz Rebula, slovenski pisatelj)^[10]