Evropski odbor regij

Ta članek je del serije o
Politika Evropske unije
Države članice (27)  Avstrija  Belgija  Bolgarija  Hrvaška  Ciper  Češka  Danska  Estonija  Finska  Francija  Nemčija  Grčija  Madžarska  Irska  Italija  Latvija  Litva  Luksemburg  Malta  Nizozemska  Poljska  Portugalska  Romunija  Slovaška  Slovenija  Španija  Švedska Države kandidatke Albanija Bosna in Hercegovina Moldavija Črna gora Severna Makedonija Srbija Turčija Ukrajina Države prosilke Gruzija Posebni teritoriji držav članic Nemško-francoski odnosi EU 3 Izstop iz Evropske unije
Pogodbe Pariška pogodba (1951) Rimska pogodba (1957) Pogodba Euratom (1957) Pogodba o združitvi (1965) Enotni evropski akt (1986) Maastrichtska pogodba (1992) Amsterdamska pogodba (1997) Pogodba iz Nice (2001) Lizbonska pogodba (2007) Člen 7 Člen 50 Pravica do izvzetja Pogodbe o pristopu 1972, 1979, 1985, 1994, 2003, 2005, 2011 Pogodbe o nasledstvu 1984, 2020 Ostale pogodbe Schengenski sporazum (1985) Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (1992) Opuščene pogodbe in sporazumi Evropska Ustava (2004) Ponovna pogajanja o članstvu Združenega kraljestva v EU (2015–2016)
Izvršilne institucije Evropski svet Predsednik: Michel (ALDE) Stranke Seznam zasedanj Evropska komisija Komisija Ursule von der Leyen Predsednica: Von der Leyen (EPP) Podpredsednik Kolegij komisarjev Javna služba Generalna sekretarka: Juhansone
Zakonodajne institucije Zakonodajni postopek Svet Evropske unije Predsedstvo  Švedska (januar–junij 2023) Konfiguracije GAC FAC ECOFIN Euroskupina AGRIFISH EPSCO COMPET TTE ENVI JHA EYC Glasovanje Sekretariat Generalni sekretar: Jeppe Tranholm-Mikkelsen Generalni direktorat COREPER Evropski parlament (Člani) Predsednica: Metsola Največje skupine EPP (Manfred Weber) S&D (Iratxe García) Evropski poslanec 9. zasedanje (2019–2024) Predsedstvo Podpredsednik Kvestor Konferenca Nacionalni parlamenti
Pravosodne institucije Sodišče Evropske unije Evropsko sodišče Člani Generalni pravobranilec Sodbe Splošno sodišče
Revizijske institucije Evropsko računsko sodišče Evropsko računsko sodišče Ostali revizijski organi Služba za notranjo revizijo Evropske komisije Odbor za proračunski nadzor evropskega parlamenta Svet za gospodarske in finančne zadeve Urad za boj proti goljufijam Evropsko javno tožilstvo
Gospodarske in monetarne institucije Evropska centralna banka Predsednica Lagarde ESCB EMU Evrobankovci Evrokovanci
Ostali organi Skupina Evropske investicijske banke Investicijska banka Investicijski sklad Inštitut EIB Evropski mehanizem za stabilnost Evropski mehanizem za stabilnost Evropski univerzitetni inštitut Evropski univerzitetni inštitut Enotno sodišče za patente Enotno sodišče za patente Agencije, decentralizirani neodvisni organi in skupna podjetja Decentralizirane agencije EU Agencije za enotni trg Agencije za CFSP Agencije za AFSC ESFS Evropski sistem finančnega nadzora Organi SRM Izvršne agencije EU Agencije Euratom Decentralizirani neodvisni organi EU Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo Evropsko javno tožilstvo Korporativni organi EU Evropski odbor za varstvo podatkov Organ za evropske politične stranke in evropske politične fundacije Skupna podjetja EU Euratoma Ostali neodvisni organi Evropski nadzornik za varstvo podatkov Evropski varuh človekovih pravic Posvetovalni organi Evropski odbor regij Evropski ekonomsko-socialni odbor Politični in varnostni odbor Vojaški odbor Evropske unije Vesoljski svet EU/ESA Medinstitucionalni organi Urad za publikacije Evropske unije Evropska služba za zunanje delovanje Evropski urad za izbor osebja Evropski urad za boj proti goljufijam Evropska šola za upravo
Euratom Članice Euratoma  Avstrija  Belgija  Bolgarija  Hrvaška  Ciper  Češka  Danska  Estonija  Finska  Francija  Nemčija  Grčija  Madžarksa  Irska  Italija  Latvija  Litva  Luksemburg  Malta  Nizozemska  Poljska  Portugalska  Romunija  Slovaška  Slovenija  Španija  Švedska Pridružene države  Švica  Združeno Kraljestvo Jedrska moč v Evropski uniji
Ekonomska in monetarna unija Člani evroobmočja Avstrija Belgija Ciper Estonija Finska Francija Nemčija Grčija Hrvaška Irska Italija Latvija Litva Luksemburg Malta Nizozemska Portugalska Slovaška Slovenija Španija Euroskupina Predsednik Paschal Donohoe Ostale valute Bolgarski lev Češka krona Danska krona Madžarski forint Poljski zloti Romunski lev Švedska krona ERM II Širitev evroombočja Razmerje med evrskimi in neevrskimi državami Bolgarija Češka Danska Madžarska Poljska Švedska Romunija
Schengensko območje  Avstrija  Belgija  Češka  Danska  Estonija  Finska  Francija  Nemčija  Grčija  Madžarska  Italija  Latvija  Litva  Luksemburg  Malta  Nizozemska  Poljska  Portugalska  Slovaška  Slovenija  Španija  Švedska Članice izven EU  Islandija  Lihtenštajn  Norveška  Švica Prümska pogodba Schengenski informacijski sistem Vizumski informacijski sistem Vizumska politika schengenskega območja Države članice izven Scengenskega območja  Bolgarija  Ciper  Irska  Romunija
Evropski gospodarski prostor Članice EGP Avstrija Belgija Bolgarija Ciper Češka Danska Estonija Finska Francija Nemčija Grčija Madžarska Irska Italija Latvija Litva Luksemburg Malta Nizozemska Poljska Portugalska Romunija Slovaška Slovenija Španija Švedska Članice izven EU  Islandija  Lihtenštajn  Norveška Teme Skupni odbor EGP Nacionalne osebne izaznice EGP Mikrodržave in Evropska unija
Volitve 1979, 1984, 1989, 1994 1999, 2004, 2009, 2014 2019 (zadnje volitve) Evropska politična stranka Okrožja Volitve v državah članicah EU Avstrija Belgija Bolgarija Hrvaška Ciper Češka Danska Estonija Finska Francija Nemčiji Grčija Madžarska Irska Italija Latvija Litva Luksemburg Malta Nizozemska Poljska Portugalska Romunija Slovaška Slovenija Španija Švedska Referendumi v povezavi z Evropsko unijo
Pravo Pravni red Primarnost (ECJ Primer 6/64) Subsidiarnost Uredba Direktiva Sklep Priporočilo Temeljne pravice
Politika in težave Proračun Carinska unija Sporazumi o prosti trgovini Enotni evropski trg Območje OSVP Politike Kmetijska Energetska Ribiška Regionalna Državljanstvo Potni listi Evropske unije Identiteta Proevropeanizem Evroskepticizem Evropska bančna unija Enotni mehanizem nadzora Enotni mehanizem za reševanje Unija kapitalskih trgov Evropski sistem finančnega nadzora Integracija Nadnacionalizem Federalizem Združene države Evrope Evropa več hitrosti Okrepljeno sodelovanje
Zunanji odnosi Visoki predstavnik Josep Borrell Služba za zunanje delovanje Zunanja politika Obrambna politika Zunanji odnosi držav članic EU Avstrija Belgija Bolgarija Hrvaška Ciper Češka Danska Estonija Finska Francija Nemčija Grčija Madžarska Irska Italija Latvija Litve Luksemburg Malta Nizozemska Poljska Portugalska Romunija Slovaška Slovenija Španija Švedska Odnosi med Turčijo in Evropsko unijo Odnosi med Islandijo in Evropsko unijo Odnosi med Norveško in Evropsko unijo Odnosi med Švico in Evropsko unijo Odnosi med ZDA in Evropsko unijo Odnosi med Kitajsko in Evropsko unijo Odnosi med Združenim Kraljestvom in Evropsko unijo (Zgodovina) Odnosi Združenega kraljestva z Evropsko unijo po brexitu Brexit Skupno potovalno območje (Irska) Mikrodržave v Evropski uniji Evropska unija in Združeni narodi Pridružitveni sporazum Evropske unije G7 G20
Nekdanji organi Evropske skupnosti (1958–1993) Evropska skupnost za premog in jeklo Evropska gospodarska skupnost Evropska skupnost Zahodnoevropska unija Konvencija o prihodnosti Evrope
p p u

Evropski odbor regij (angleško: European Committee of the Regions) je skupščina lokalnih in regionalnih predstavnikov Evropske unije (EU), ki v institucionalnem okviru EU neposredno zastopa podnacionalne oblasti (regije, okrožja, province, občine in mesta).

Ustanovljen je bil leta 1994 iz dveh razlogov. Prvič, okrog tri četrtine zakonodaje EU se izvaja na lokalni ali regionalni ravni, zato se je zdelo smiselno, da imajo predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti besedo pri pripravi nove zakonodaje EU. Drugič, pojavili so se pomisleki zaradi vse večjega prepada med javnostjo in procesom evropskega povezovanja. Vključitev izvoljenih predstavnikov na ravni uprave, ki je najbližja državljanom, je bil eden od načinov, kako zapolniti to vrzel.

Lokalne in regionalne oblasti znotraj Evropske unije so lobirale za večji vpliv pri zadevah EU. To je privedlo do ustanovitve Evropskega odbora regij z Maastrichtsko pogodbo in možnosti, da države članice v Svetu EU zastopajo ministri njihovih regionalnih vlad.

Tri temeljna načela predstavljajo jedro dela Odbora regij:

Subsidiarnost

Načelo subsidiarnosti, ki je bilo zapisano v Maastrichtsko pogodbo istočasno z ustanovitvijo Odbora, pomeni, da se morajo v Evropski uniji sprejemati odločitve čim bližje državljanom. Evropska unija tako ne sme prevzemati nalog oziroma pristojnosti, ki so bolj primerne za nacionalne, regionalne ali lokalne administracije.

Bližina

Vse ravni oblasti si morajo prizadevati za to, da so čim bližje državljanom, še posebej tako, da organizirajo svoje delo na transparenten način z jasno opredeljeno odgovornosjo in postopki, ki ljudem omogočajo izražanje stališč.

Partnerstvo

Učinkovito evropsko upravljanje pomeni, da oblasti na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni sodelujejo v procesu odločanja.

Pogodbe zavezujejo Evropsko komisijo in Evropski svet, da se posvetujeta z Odborom regij, vedno ko pripravljata nove predloge za področja, ki vplivajo na regionalno ali lokalno raven. Komisija, Svet in Evropski parlament se lahko poleg tega posvetujejo z OR tudi glede vprašanj z drugih področij, če ocenijo, da ima predlog pomembne regionalne ali lokalne vidike. Poleg tega lahko OR pripravi mnenje na lastno pobudo, kar mu omogoča, da na dnevni red EU uvršča določene teme.

Potem ko je z ratifikacijo v vseh državah članicah EU stopila v veljavo Lizbonska pogodba (člen 8 Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti), je OR pridobil tudi pravico (privilegiran status), da predloži zadevo Sodišču Evropske unije.

Odbor regij ima 350 članov in enako število nadomestnih članov, pri čemer je njihovo število iz posamezne države do določene mere sorazmerno s številom prebivalcev. Število članov iz posamezne države:

Država	Članov	Država	Članov	Država	Članov
Nemčija	24	Belgija	12	Irska	9
Francija	24	Portugalska	12	Litva	9
Italija	24	Švedska	12	Latvija	7
Španija	21	Bolgarija	12	Slovenija	7
Poljska	21	Avstrija	12	Estonija	6
Romunija	15	Slovaška	9	Ciper	5
Nizozemska	12	Danska	9	Luksemburg	5
Grčija	12	Finska	9	Malta	5
Češka	12	Madžarska	12	Hrvaška	9
Skupaj					350

Predsednik, ki ga plenarna skupščina izvoli za mandat dveh let in pol, vodi delo Odbora, predseduje plenarnim zasedanjem in je njegov uradni predstavnik. Karl-Heinz Lambertz (Belgija / Stranka evropskih socialistov, PES), senator nemško govoreče skupnosti v Belgiji, je sedanji predsednik, izvoljen 12. julija 2017.

Predsednik OR	Mandat	Nacionalnost	Evropska politična skupina
Apostolos Tzitzikostas, Centralna Makedonija	2020 – danes	Grčija	Evropska ljudska stranka
Karl-Heinz Lambertz, Nemško govoreča skupnost v Belgiji	2017 – 2020	Belgija	Stranka evropskih socialistov
Markku Markkula, Espoo	2015 – 2017	Finska	Evropska ljudska stranka
Michel Lebrun, Valonija	2014 – 2015 (začasno)	Belgija	Evropska ljudska stranka
Ramón Luis Valcárcel, Murcija	2012–2014	Španija	Evropska ljudska stranka
Mercedes Bresso, Piemont	2010–2012	Italija	Stranka evropskih socialistov
Luc Van den Brande, Flandrija	2008–2010	Belgija	Evropska ljudska stranka
Michel Delebarre, Dunkerque, Nord Pas de Calais	2006–2008	Francija	Stranka evropskih socialistov
Peter Straub, Baden-Wurttemberg	2004–2006	Nemčija	Evropska ljudska stranka
Sir Albert Bore, Birmingham	2002–2004	Združeno kraljestvo	Stranka evropskih socialistov
Jos Chabert, Regija glavnega mesta Bruselj	2000–2002	Belgija	Evropska ljudska stranka
Manfred Dammeyer, Severno Porenje-Vestfalija	1998–2000	Nemčija	Stranka evropskih socialistov
Pasqual Maragall I Mira, Barcelona, Katalonija	1996–1998	Španija	Stranka evropskih socialistov
Jacques Blanc, Languedoc-Roussillon	1994–1996	Francija	Evropska ljudska stranka

Tudi prvega podpredsednika, ki zastopa predsednika v njegovi odsotnosti, plenarna skupščina izvoli za dve leti in pol. Markku Markkula (Finska / Evropska ljudska stranka, EPP), član mestnega sveta Espooja, je bil 12. julija 2017 izvoljen za prvega podpredsednika Evropskega odbora regij.

Predsedstvo je organ odločanja OR. Sestavlja ga 63 članov: predsednik, prvi podpredsednik, 28 podpredsednikov (po eden iz vsake države članice), predsedniki političnih skupin OR in 28 drugih članov nacionalnih delegacij, tako da je zagotovljena uravnotežena zastopanost po državah in glede na politično pripadnost. Predsedstvo se praviloma sestane sedemkrat ali osemkrat letno, pripravlja politični program OR in daje upravi navodila za izvajanje sprejetih sklepov.

344 članov Odbora regij se petkrat letno v Bruslju sestane na plenarnem zasedanju, na katerem obravnavajo in sprejemajo mnenja, poročila in resolucije. Na plenarna zasedanja, na katerih razpravljajo o vprašanjih posebnega pomena za regije in mesta, so pogosto vabljeni člani Evropske komisije in predstavniki predsedstva EU.

Delo Oodbora regij je organizirano v šestih komisijah, specializiranih za naslednja področja:

• CIVEX – državljanstvo, upravljanje, institucionalne in zunanje zadeve;
• COTER – politika teritorialne kohezije in proračun EU;
• ECON – ekonomska politika;
• ENVE – okolje, podnebne spremembe in energija;
• NAT – naravni viri, vključno s kmetijstvom;
• SEDEC – socialna politika, izobraževanje, zaposlovanje in kultura.

Te pripravijo osnutke mnenj in organizirajo konference ter seminarje za področja, ki so v pristojnosti posamezne komisije. Vsaka komisija ima približno sto članov (vsak član lahko deluje v dveh komisijah), administrativno podporo pa ji zagotavlja tajništvo v okviru uprave. Predsedstvo OR pri delu podpira tudi posebna komisija za finančne in upravne zadeve (CAFA).

Odbor regij ima štiri politične skupine: Evropsko ljudsko stranko (EPP), Stranko evropskih socialistov (PES), Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE) in Evropsko zvezo (EA). Nekateri člani so neodvisni. Člani vsake politične skupine se sestanejo pred najpomembnejšimi sejami, da oblikujejo skupna stališča.

Predsednik OR, prvi podpredsednik in predsedniki političnih skupin ter generalni sekretar se kot konferenca predsednikov prav tako sestanejo pred vsakim plenarnim zasedanjem in drugimi pomembnimi sejami, da bi dosegli politično soglasje glede strateških vprašanj.

Nacionalne delegacije

V OR je tudi 28 nacionalnih delegacij. Člani se v okviru nacionalnih delegacij sestanejo pred plenarnimi zasedanji in drugimi dogodki ter razpravljajo o skupnih stališčih.

Generalnega sekretarja predsedstvo imenuje za pet let. Generalni sekretar kot vodja uprave OR ne sme biti nosilec političnega mandata. Njegova naloga je, da skrbi za izvajanje sklepov predsednika in predsedstva ter nemoteno delovanje uprave. Aktualni generalni sekretar OR je od 1. septembra 2014 Jiří Buriánek.

Generalni sekretariat sestavlja 5 direkcij: direkcija za člane in plenarna zasedanja, direkciji za zakonodajno delo 1 in 2, direkcija za komuniciranje ter direkcija za kadrovske zadeve in finance. Upravljanje direkcij za logistiko in prevajanje poteka skupaj z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom.

Mnenja

Evropska komisija, Svet ministrov in Evropski parlament se z Odborom regij posvetujejo pri pripravi zakonodajnih besedil (direktiv, uredb itd.) na področjih, ki vplivajo na lokalne in regionalne skupnosti. Predlogi zakonodajnih besedil se dodelijo ustreznim komisijam OR. Komisija imenuje poročevalca, ki je odgovoren za pripravo mnenja Odbora. Osnutek mnenja mora pred obravnavo na plenarnem zasedanju najprej sprejeti pristojna komisija Odbora. Po njegovi potrditvi na plenarnem zasedanju se uradno mnenje pošlje vsem evropskim institucijam in se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Resolucije

Z resolucijami Odbor regij izraža svoje stališče o pomembnih in aktualnih vprašanjih. Pripravijo jih lahko tudi politične skupine OR ali 32 članov OR. Predhodna mnenja in poročila o učinku Delo OR ni zgolj odzivanje na zakonodajne predloge, ampak tudi, da na podlagi strokovnega znanja svojih članov prispeva k prihodnjemu razvoju politik EU. S predhodnimi mnenji lahko OR sodeluje v zelo zgodnji fazi razvoja politik, kar mu omogoča večji vpliv. Podobno lahko Evropska komisija OR zaprosi za pripravo poročila o učinku. Kakor je razvidno že iz samega imena poročila, je slednje namenjeno oceni učinka politike na lokalni ali regionalni ravni.

Študije in druge publikacije

OR pripravlja študije o različnih vidikih lokalne in regionalne razsežnosti EU (izobraževanje, promet, socialna vprašanja, širitev itd.). Pri njihovi pripravi sodelujejo zunanji strokovnjaki. OR objavlja tudi publikacije, namenjene širši javnosti ter regionalnim in lokalnim akterjem, v katerih predstavlja dejavnosti Odbora in obvešča o aktualnih političnih dogodkih.

Dogodki

OR v vlogi stične točke za regije in mesta organizira konference, seminarje in razstave v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi partnerji ter drugimi institucijami EU. Enkrat letno v okviru dogodka Dnevi odprtih vrat – Evropski teden regij in mest (Open days) v svojih prostorih pozdravi tisoče obiskovalcev, ki sodelujejo v živahnih razpravah ali pa iščejo partnerje za sodelovanje pri skupnih projektih.

1992 – Maastrichtska pogodba

Voditelji držav in vlad EUso sprejeli sklep o ustanovitvi Odbora regij (OR) kot posvetovalne skupščine v procesu odločanja EU, ki zastopa stališča regij in mest ter deluje kot neposredna vez med Brusljem in državljani. Maastrichtska pogodba določa, da se morata Evropska komisija in Svet ministrov obvezno posvetovati z Odborom regij o ključnih vprašanjih regionalnega pomena ter da člane Odbora regij imenujejo vlade držav članic za mandatno obdobje štirih let. Prvo plenarno zasedanje Odbora regij je bilo marca 1994 v Bruslju.

1997 – Amsterdamska pogodba

Amsterdamska pogodba je razširila področje pristojnosti Odbora regij na približno dve tretjini zakonodajnih predlogov EU. Na podlagi te pogodbe se lahko z Odborom posvetuje tudi Evropski parlament.

2001 – Pogodba iz Nice

Pogodba je poudarila demokratično legitimnost OR z zahtevo, da morajo biti njegovi člani nosilci volilnega mandata oziroma politično odgovorni izvoljeni regionalni ali lokalni skupščini. Pogodba je določila, da število članov Odbora ne sme preseči 350.

2002–2003 – Konvencija o prihodnosti EU

Člani Odbora regij so sodelovali pri delu Konvencije, pristojne za pripravo ustave za Evropo. Besedilo je izrecno poudarilo vlogo in pooblastila lokalnih in regionalnih oblasti.Predvideno je bilo,da dobi Odbor regij pravico, da vloži tožbo pri Sodišču Evropskih skupnosti, če meni, da zakonodaja EU krši načelo subsidiarnosti.

Maj 2004 – Širitev EU

Po pristopu desetih novih držav članic se je število članov Odbora regij povečalo z 222 na 317.

Januar 2007 – Širitev EU

S pristopom Bolgarije in Romunije se je število članov Odbora regij povečalo s 317 na 344.

December 2009 – Lizbonska pogodba

Lizbonska pogodba je potrdila pravico Odbora regij, da vloži tožbo pri Sodišču Evropske unije zaradi varovanja svojih prerogativ in načela subsidiarnosti. Ta nova pravica je okrepila politično vlogo Odbora regij, saj omogoča, da lahko učinkoviteje zastopa interese regionalnih in lokalnih skupnosti na ravni EU. Lizbonska pogodba določa, da se mora z Odborom posvetovati tudi Evropski parlament. Mandat članov Odbora regij se je podaljšal s štirih na pet let. Razširjen je bil tudi obseg pristojnosti Odbora regij.Na seznam političnih področij, na katerih se je treba z Odborom nujno posvetovati, sta bili dodani na primer področji civilne zaščite in podnebnih sprememb.

Julij 2013 – Širitev EU

S pristopom Hrvaške se je število članov OR povečalo s 344 na 353 (in kasneje zmanjšalo na 350).

Januar 2020 - izstop Združenega kraljestva

31. januarja 2020 je iz Evropske unije izstopilo Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske.

• Odbor regij na kratko, Evropska unija, Odbor regij, Bruselj, 2011
• Ana Sovič, Odbor regij EU, Diplomsko delo visokošolskega programa, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, junij 2004

• Uradna spletna stran Arhivirano 2014-09-09 na Wayback Machine.
• Evropa v moji regiji Arhivirano 2015-03-31 na Wayback Machine.
• Odbor regij na portalu Evropske unije Arhivirano 2011-10-08 na Wayback Machine.
• Člani Odbora regij