Korejska ožina

Korejska ožina (korejsko 대한해협 "Daehan Haehyeop", japonsko 対馬海峡 "Cušima Kajkjo") je morski prehod na severozahodu Tihega oceana med Južno Korejo in Japonsko, ki povezuje Vzhodnokitajsko morje in Rumeno morje z Japonskim morjem. Ožino razdeljuje otok Cušima na "zahodni kanal" in Ožino Cušima (vzhodni kanal).

Severni del ožine omejuje južna obala Korejskega polotoka, južni del pa japonska otoka Kjušu in Honšu. Široka je približno 200 km s povprečno globino med 90 in 100 metri. Otok Cušima deli Korejsko ožino na zahodni kanal ožino Cušima. Zahodni kanal je globlji (do 227 metrov) in ožji od obeh.

Del toka Kurošio se zliva preko ožine. Toplejši del toka imenuje tudi tok Cušima. Izvira ob japonskih otokih in teče preko Japonskega morja. Ob otoku Sahalin na severu se razdeli in steče v Pacifik preko ožine La Perouse ter v Ohotsko morje preko ožine Tartarij. Značilnosti vode variirajo zaradi pritoka manj slane vode iz skozi ožino.

Številne mednarodne plovne poti potekajo skozi ožino, mnoge od njih peljejo do pomembnejših južnokorejskih pristanišč. Tako Južna Koreja kot Japonska sta se odrekli teritorialnim zahtevam 3 navtične milje (5,6 km) od obale, da bi lahko ladje prosto plule skozi ožino. ^[1][2] Potniški trajekti povezujejo Busan na jugu Korejskega polotoka s Fukuoko, Cušimo, Šimonosekijem in Hirošimo na Japonskem. Tudi otok Cušima ima povezavo s Fukuoko, južnokorejski otok Jeju pa s Korejo. Trajekti povezujejo tudi Busan in japonska mesta s Kitajsko.

Japonske teritorialne vode segajo samo 5,6 km v ožino, da bi jo lahko prečkale ameriške ladje, opremljene z jedrskim orožjem, brez kršitev japonske prepovedi jedrskega orožja na njihovem ozemlju.^[1]

V pleistocenskih poledenitvenih (ledeniških) ciklih so bili Beringov preliv, Korejska ožina in Rumeno morje pogosto zožani in Japonsko otočje je bilo verjetno pogosto povezano z Evrazijo preko Korejskega polotoka ali otoka Sahalin. Tudi Japonsko morje je bilo zaradi odsotnosti toplega toka Cušima skozi Korejsko ožino verjetno večkrat poledenelo, kar je omogočilo mnogim rastlinam in velikim živalim, kot je danes izmrli Neumannov slon (Palaeoloxodon naumanni), prehod na Japonsko.^[2]

Zgodovinsko so te ozke poti predstavljale avtoceste za zelo tvegane premike. Najkrajša razdalja med Busanom v Južni Korej in otokom Cušima je približno 50 km, še enkrat toliko pa do otoka Iki na Japonskem.

Kraljestvo Jamataj je pošiljajo leta trajajoče diploatske odprave do kitajskih dinastij in se pri tem posluževale poti čez Korejsko ožino in polotok za pridobivanje najnovejših tehnologij in kulture. V 6. stoletju posreduje ljudstvo kraljestva Baekje budizem najvzhodnejši Japonski (čas cesarja Kinmeja) preko ožine.

Korejsko-mogolska flota je dvakrat prečkala Korejsko ožino med poskusoma invazij na japonske otoke v letih 1274 in 1281. Uspelo jim je opustošiti otok Cušima, a Japoncev niso porazili. Tajfun, imenovan kamikaze "božji veter", naj bi rešil Japonsko pred invazijo Kublajkana v letu 1281.

Po mongolskem pustošenju na Cušimi je le-ta postala baza japonskih piratov. Korejska dinastija Joseon je leta 1419 poslala floto za izničenja piratske dejavnosti na otoku. Kasneje je Japonski dovolila omejeno trgovanje.

Pomorska bitka med rusko in japonsko mornarico 27. in 28. maja 1905 se je zgodila v vzhodnem kanalu Korejskega preliva, vzhodno od Cušime in severko od Ikija. Ruska mornarica je bila pri tem uničena.

Bitka v korejski ožini je potekala na prvi dan korejske vojne 25. - 26. junija 1950 med mornaricama Severne in Južne Koreje. Severnokorejska transportna ladja z več sto vojaki je želela spustiti tovor blizu Busana, a jo je srečala južnokorejska patrulja in jo potopila. Gre za eno prvih dejanj vojne in pomembno zmago za Južno Korejo.^[3][4]

Že desetletja trajajo pogovori za gradnjo mosta ali tunela med Japonsko in Južno Korejo, podobno kot v Kanalskem prelivu med Francijo in Veliko Britanijo.