Hajdu kan

Hajdu (mongolsko Хайду, Hajdu) je bil mongolski kan iz klana Bordžigin, ki je vladal od leta 1080 do 1100, * 1030, † 1100.

Bil je pravnuk Bodončarja Munhaga (okoli 850–900). Hajdujev pravnuk je bil Kabul kan (umrl 1149), Kabul kanov pravnuk pa Džingiskan (1162-1227).

Hajdu je omejen v Skrivni zgodovini Mongolov, Zgodovini Juana in Džami al-Tavarih perzijskega zgodovinarja Rašida al-Dina Hamadanija.

Rojen je bil okol leta 1030 kot najmlajši od osmih sinov kraljice Monolun, vdove Hači Huluga, sina Menen Datum. . V tem času je bila v Mongoliji na oblasti dinastija Liao (907-1125) iz mongolskega Kitana. Severne pokrajine Mongolije je dinastija težko obvladovala. V 1050. letih so Kitani iz dinastije Liao napadli Džalairja iz mongolskega plemena Darligin, ki je živelo ob reki Kerulen na skrajnem vzhodu Mongolije. Džalair je pobegnil k Bordžiginom v Mongolijo, kjer je takrat vladala kraljica Monolun (v Skrivni zgodovini Nomulun), mati kana Hajduja. Džalair je v strahu za svoje življenje ubil Monolun in vse njene sinove, razen Haiduja, ki ga je skril njegov stric Način. Hajdu je pozneje premagal Džalairja in ga podjarmil.

Hajduja se ne sme zamenjati z Ogedejevim vnukom in Džingiskanovim pravnukom Kajdujem.